16. vrtnica: Dvoje Src

Roža skrivnostna. Hiša Davidova. Skrinja zaveze. Vra­ta nebeška. MARIJA. Prav danes je praznik Marijinega brezmadežnega Srca.

Po Mariji k Jezusu – boljše poti do njega ni. Neločlji­vo sta povezana. Nekoč sta utripala v istem ritmu. Pre­den je Jezus kot človek stal na svojih nogah, je hodil z njenimi koraki. Na dolgo pot sta šla tesno spojena k Eli­zabeti na Judovo in nazaj v Nazaret. In še na daljšo pot v Betlehem. Na varno v Egipt pa je bil prinesen. V tempelj tudi. Tam je Simeon omenil Mariji »meč bolečin«; zgolj zaradi njega, zaradi tega Otroka, ki pa je v istem templju pri dvanajstih letih trdno stal že na svojih nogah. Materi pa so se v srcu začele nabirati rane.

Srce Marijino, že dolgo čaščeno. Sedemnajsto, osem­najsto, devetnajsto, dvajseto in naše stoletje – pol tisočle­tja častimo Marijino Srce tudi skupno, liturgično, in ne le zasebno. Med velike častilce prištevamo sv. Bernarda in sv. Janeza Vianneya. Ves Njen je bil don Bosko, v našem času bl. Janez Pavel II. Ne pozabimo na bl. Slomška, na škofa Janeza Gnidovca, na Friderika Baraga.

Sv. Katarina Labouré (izg. laburé) je bila deležna Ma­rijinih prikazovanj, po katerih se je čaščenje njenega Srca močno razširilo. A ne pozabimo na Fatimo. Trinajstega junija leta 1917 je Marija rekla Luciji, da Jezus želi, naj bi se na svetu razširilo čaščenje njenega brezmadežnega Srca. Dejala je, da bo Bog častilce »ljubil kakor cvetice, s katerimi bo krasila njegov prestol«. Nekaj let pozneje, leta 1925, ji je dejala, da bo častilcem stala ob strani obnjihovi smrtni uri; naj se ji posvetijo tako, da bodo za­kramentalno obhajali pet prvih sobot v mesecu in molili rožni venec ter premišljevali posamezne skrivnosti.

Cerkev že dalj časa povezuje v čaščenje Jezusovo in Marijino Srce. Njun praznik je vedno v rožnatem rožni­ku, datum pa se ravna po cerkvenem koledarju. Včeraj smo obhajali praznik Jezusovega, danes pa Marijinega Srca. Vsak mesec si iz leta v leto sledita prvi petek in prva sobota, dneva namenskega zadoščevanja. Povezana sta z zakramentoma svete spovedi in obhajila.

Je to zapoved? Ali se pregrešimo, če ne opravimo spo­vedi ravno pred prvim petkom, pred prvo soboto? Se pregrešimo, če pri sveti maši ne gremo k obhajilu?

Pregrešimo se zoper cerkveno zapoved, če niti enkrat v letu ne prestopimo praga spovednice. Pregrešili bi se, če bi kdaj obhajilo prejeli nevredno. Naročila iz cerkveno potrjenih privatnih razodetij je seveda treba upoštevati, nimajo pa vloge zapovedi. A kdor posvetitev pojmuje re­sno, zna in zmore uskladiti z njo povezane dolžnosti.

Posvetitev Srcu Jezusovemu vključuje devet prvih petkov, posvetitev Marijinemu Srcu pet prvih sobot. Za marsikoga navzočnost pri cerkvenem obredu iz kakega razloga ni vedno možna. Mar se zaradi tega ne more iz­ročiti v varstvo Marijinega in Jezusovega Srca? To bi bilo smešno, do božjega in Marijinega Srca pa kar žaljivo. Kot da Bog ne bi poznal naših stisk in zadreg in naših namenov! Sveto pismo, ki je božja pisava, pravi, da ve Bog za naše potrebe prej, kot ga za kaj prosimo (prim. Mt 6,8). Zato naše dlakocepljenje ni umestno.

Prepustimo se Božjemu usmiljenju. Ker Jezus to srč­no želi, naj nam to blagodejno zadošča.

Srce Jezusovo, zveličanje v tebe upajočih,

usmili se nas.