27. Evangeljski svet čistosti v posvečenem življenju

Tudi zaobljuba čistosti v posvečenem življenju ni predvsem in samo odpoved kaki naravni vrednoti. Ni prav, da bi jo prepoznali zgolj kot odpoved kakršnemu koli spolnemu deju zato, da bi odločno nastavili sekiro na korenino »mesenega poželenja« in bi tako vzpostavili popolno nadvlado razuma nad njim. Kajti, kot smo že premišljevali, prizadevanje za čistost zadeva vse neporočene in tudi zakonce. Vsi moramo namreč imeti spolne težnje pod polno kontrolo zato, da bi jih mogli dati na razpolago ljubezni. To nadvlado je težko vzdrževati in zahteva nenehno in rastočo askezo (vajo), ki se v teh primerih imenuje zdržnost.

Zaobljuba čistosti v redovnem življenju mora biti nekaj več. Osebi posvečenega življenja pomaga, da po Kristusovem zgledu v njej »umre« tudi naravna pravica in potreba, ki je globoko vpisana v človeško naravo, da se poroči in ima otroke. Zato predstavlja podaritev Bogu tudi najvišje dobrine zakona, z odpovedjo ne le spolni govorici telesa, ampak tudi medsebojnemu dopolnjevanju, srečevanju, pomoči … S tem pa je uresničeno veliko več kot zgolj zdržnost. Če je askeza in krščanska čistost zelo radikalna in zahtevna, naravnana na to, da zakonci živijo dobro svoj zakon, pa redovna čistost zahteva od posvečene osebe, da naj ga sploh ne živi in da naj da »umreti« tisti pomembni del same sebe, ki je bil ustvarjen prav za zakon. Če ne razumemo tega in ne sprejmemo »smrti«, ki iz tega izhaja, bomo zmanjšali redovno čistost na preprosto zatrtje nagonov. Temeljni vzgib k ljubezni, ki ga spolnost na tako čudovit način prebuja, pa bo, namesto da bi bil dan popolnoma na razpolago Božji ljubezni, ostal nepotešen (frustriran) in povzročal predvidljive posledice, ki jih tudi v občestvu Cerkve v zadnjem času boleče odkrivamo pri posameznih članih.

Če posvečena oseba pozitivno sprejme to »smrt«, ki jo zaobljuba prinaša, je lahko vsa njena sposobnost ljubezni in rodovitnosti dana na popolno razpolago nadnaravnemu življenju zato, da bi jo to življenje popolnoma preželo in povzelo vase. Zrela in pravilno izoblikovana oseba posvečenega življenja razume, da redovna čistost ni predvsem v tem, da ne ljubi žene/moža, ali v tem, da se odpove otrokom - družini. Marveč je v tem, da dá vso svojo sposobnost ljubiti na zakonski način na razpolago Božji ljubezni v okviru kake (redovne) karizme in postane s tem vidno in konkretno podaljšanje »poročne skrivnosti«, s katero je Kristus v učlovečenju vzel v posest človeškost in si je iz nje naredil svoje telo. Redovna čistost pomeni podaritev svojega »mesa« (celoto svojega bitja na tem svetu), da bi - potem ko je oseba postala eno s Kristusovim - postala začetek življenja ne le za enega, ampak za mnoge.

V Edenu je človek posedoval polno deviškost in čistost kot popolno prosojnost, sposobnost celostnega srečanja in popolnega občestva duha z drugimi in z Bogom; občestvo, ki bi se prelilo v telesa in bi jih naredilo deležne duhovne rodovitnosti. Z grehom se je tudi telo zatemnilo in je postalo okop, prek katerega moramo, da pridemo do osebnega srečanja z drugim. Redovna zaobljuba čistosti, ki gre onkraj telesa in daje prednost srečanju na duhovni ravni – vključujoč tudi telesno razsežnost, odpira pomembno pot za vrnitev k prvotnemu redu.

Z zaobljubo čistosti posvečene osebe izročijo Bogu svojo ljubezen, ki bi sicer pripadla eni sami ženi (ali enemu možu) in lastnim otrokom. S tem se zavežejo k preseganju spolne dimenzije ljubezni in naravnih odnosov očetovstva/materinstva, da bi iskali samo v Bogu polnost občestva in se naučili samo od Njega, kaj pomeni biti oče (mati). S tem že, sicer na nepopoln način, sevajo v svet nebeško uresničevanje odnosov.

Sveta maša odkriva smisel življenja: slavljenje Boga z zahvaljevanjem

19. Sveta maša odkriva smisel življenja: slavljenje Boga z zahvaljevanjem

Izredno bogat vidik obhajanja svete maše je zahvala in slava Očetu. Že beseda »evharistija« sama pomeni zahvala. Predvsem je sveta evharistija Kristusova in nato naša zahvala, ko se vključimo v njegovo.

Evharistija, ki je v sedanjosti »polnost božanstva telesno« (Kol 5,9) med nami, nosi v sebi dialoško sporočilo o smislu našega življenja: človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, svojega Gospoda, in mu služi ter Odrešeniku omogoči, da ga za večno sprejme k sebi. Po naravi in poklicanosti smo religiozna bitja, bitja odnosa vere: od Boga prihajamo in k njemu gremo.

Poklicani smo, da bi živeli v občestvu s Troedinim Bogom. Zato je Oče poslal svojega Sina; ta je s svojo smrtjo in vstajenjem izvršil delo odrešenja. Ko to skrivnost obhajamo v zakramentih, se vanjo vključujemo tako, da se na nas že uresničuje. To je sveto bogoslužje – liturgija (bogočastje).

Najpopolneje se to dogaja pri evharistiji, ki je »vir in vrhunec vsega krščanskega življenja« (C 11).

Obhajanje evharistije nam vsakič oznani, da je prav ta slavilni dialog življenja smisel človekovega življenja.

In naše življenje naj bi bilo prej kot kaj drugega zahvala in slava Bogu. Človek je ustvarjen za to, da daje slavo in čast Bogu z vsem svojim življenjem: v mislih, besedah in dejanjih, v svojem domačem, družinskem, zakonskem življenju, v svojem poklicnem življenju, v svojem redovnem ali v duhovniškem življenju.

Sveta maša nam je vzor takega življenja: potem namreč, ko smo prosili za odpuščanje, in smo ga bili deležni, zapojemo slavo. In na začetku evharističnega dela evharističnega obreda, pred samim spremenjenjem, spet molimo hvalospev. In še na mnogih drugih mestih v obredu kar nekajkrat preprosto zaidemo v slavljenje in zahvaljevanje (bodite pozorni, kolikokrat se to zgodi, in boste presenečeni).

Tako nam je sveta maša Jezusova spodbuda, da bomo vsak dan v svojem življenju slavili Boga in se znali tudi zahvaljevati drug drugemu. Pri obhajanju evharistije se lahko vsakič zavemo, da smo pravzaprav ustvarjeni za slavljenje in zahvaljevanje, ki bo svojo končno in večno obliko dobilo v blaženosti v nebesih.

Vedno, za vse in povsod, smo poklicani k zahvaljevanju, nam jasno sporoča apostol Pavel (Flp 4,4; 1 Tes 4,16).

Celo za težke stvari v življenju naj bi se zmogli zahvaljevati, saj z zahvaljevanjem kažemo zaupanje, da bo Bog tudi slabo mogel obrniti v kaj dobrega. Zato to ni zahvaljevanje za zlo, ampak odpiranje Božjemu delovanju v posledicah zla.

V obred svete maše je vključenih več izraznih gest slave in češčenja: poklek, poklon in poljub. Za trenutek se zaustavimo pri tretjem, saj o prvih dveh večkrat govorimo. Duhovnik pri prihodu k oltarju in pri odhodu poljubi oltar in vmes še evangeljsko knjigo. Zakaj?

Oltar predstavlja Kristusa. Je »daritveni oltar« in »Gospodova miza«; predstavlja torej križ darovanja in mizo zadnje večerje, kar je oboje izraz Kristusove ljubezni »do konca«. Duhovnikov poljub pomeni poseben izraz spoštovanja, ljubezni, darovanja in pripadnosti. To dejanje naj bo zunanji izraz notranjega duhovnikovega razpoloženja (ne »Judežev poljub«).

Ob tem duhovnikovem poljubu v obredu se vsakič lahko zaustavimo tudi ob pomenu poljubov v vsakdanjem življenju. Poljubljajo se starši in otroci, prijatelji, zakonci, zaljubljenci in še kdo. Kdaj, zakaj in kako? Kaj s poljubom želimo prebuditi v drugem, kaj mu resnično sporočiti? Ob obrednih poljubih se lahko sprašujemo o »notranji vsebini« teh poljubov in drugih izrazov nežnosti med ljudmi.

Tudi poljubi med ljudmi naj bi bili čisti in brez laži. Končno je vsak poljub na nek način namenjen Kristusu, saj želi biti ljubljen v vsakem človeku; še posebej velja to za zakonce, ki ga kot »zakrament zakona« (saj sta zakrament ona dva) predstavljata; na nek način sta zakonca »daritveni oltar« in »Gospodova miza«, drug drugemu pa tudi »duhovnika« sredi življenja. Tako ne more biti nič, kar počneta, zunaj zakramenta, zunaj Kristusa; poročena sta v Kristusu.