Tudi
zaobljuba čistosti v posvečenem življenju ni predvsem in samo odpoved kaki
naravni vrednoti. Ni prav, da bi jo prepoznali zgolj kot odpoved kakršnemu koli
spolnemu deju zato, da bi odločno nastavili sekiro na korenino »mesenega
poželenja« in bi tako vzpostavili popolno nadvlado razuma nad njim. Kajti, kot
smo že premišljevali, prizadevanje za čistost zadeva vse neporočene in tudi
zakonce. Vsi moramo namreč imeti spolne težnje pod polno kontrolo zato, da bi
jih mogli dati na razpolago ljubezni. To nadvlado je težko vzdrževati in
zahteva nenehno in rastočo askezo (vajo), ki se v teh primerih imenuje
zdržnost.
Zaobljuba
čistosti v redovnem življenju mora biti nekaj več. Osebi posvečenega življenja
pomaga, da po Kristusovem zgledu v njej »umre« tudi naravna pravica in potreba,
ki je globoko vpisana v človeško naravo, da se poroči in ima otroke. Zato
predstavlja podaritev Bogu tudi najvišje dobrine zakona, z odpovedjo ne le
spolni govorici telesa, ampak tudi medsebojnemu dopolnjevanju, srečevanju,
pomoči … S tem pa je uresničeno veliko več kot zgolj zdržnost. Če je askeza in
krščanska čistost zelo radikalna in zahtevna, naravnana na to, da zakonci
živijo dobro svoj zakon, pa redovna čistost zahteva od posvečene osebe, da naj
ga sploh ne živi in da naj da »umreti« tisti pomembni del same sebe, ki je bil
ustvarjen prav za zakon. Če ne razumemo tega in ne sprejmemo »smrti«, ki iz
tega izhaja, bomo zmanjšali redovno čistost na preprosto zatrtje nagonov.
Temeljni vzgib k ljubezni, ki ga spolnost na tako čudovit način prebuja, pa bo,
namesto da bi bil dan popolnoma na razpolago Božji ljubezni, ostal nepotešen
(frustriran) in povzročal predvidljive posledice, ki jih tudi v občestvu Cerkve
v zadnjem času boleče odkrivamo pri posameznih članih.
Če
posvečena oseba pozitivno sprejme to »smrt«, ki jo zaobljuba prinaša, je lahko
vsa njena sposobnost ljubezni in rodovitnosti dana na popolno razpolago
nadnaravnemu življenju zato, da bi jo to življenje popolnoma preželo in povzelo
vase. Zrela in pravilno izoblikovana oseba posvečenega življenja razume, da
redovna čistost ni predvsem v tem, da ne ljubi žene/moža, ali v tem, da se
odpove otrokom - družini. Marveč je v tem, da dá vso svojo sposobnost ljubiti
na zakonski način na razpolago Božji ljubezni v okviru kake (redovne) karizme
in postane s tem vidno in konkretno podaljšanje »poročne skrivnosti«, s katero
je Kristus v učlovečenju vzel v posest človeškost in si je iz nje naredil svoje
telo. Redovna čistost pomeni podaritev svojega »mesa« (celoto svojega bitja na
tem svetu), da bi - potem ko je oseba postala eno s Kristusovim - postala
začetek življenja ne le za enega, ampak za mnoge.
V
Edenu je človek posedoval polno deviškost in čistost kot popolno prosojnost,
sposobnost celostnega srečanja in popolnega občestva duha z drugimi in z Bogom;
občestvo, ki bi se prelilo v telesa in bi jih naredilo deležne duhovne
rodovitnosti. Z grehom se je tudi telo zatemnilo in je postalo okop, prek
katerega moramo, da pridemo do osebnega srečanja z drugim. Redovna zaobljuba
čistosti, ki gre onkraj telesa in daje prednost srečanju na duhovni ravni –
vključujoč tudi telesno razsežnost, odpira pomembno pot za vrnitev k prvotnemu
redu.
Z
zaobljubo čistosti posvečene osebe izročijo Bogu svojo ljubezen, ki bi sicer
pripadla eni sami ženi (ali enemu možu) in lastnim otrokom. S tem se zavežejo k
preseganju spolne dimenzije ljubezni in naravnih odnosov
očetovstva/materinstva, da bi iskali samo v Bogu polnost občestva in se naučili
samo od Njega, kaj pomeni biti oče (mati). S tem že, sicer na nepopoln način, sevajo
v svet nebeško uresničevanje odnosov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar