19. Krepost ponižnosti je osnovna »optika« Jezusovega Srca

Z mislijo na družino kot zibelko novih duhovnih poklicev smo sklenili sklop razmišljanj o družini in odprli novega o letu posvečenega življenja, ki ga je razglasil papež Frančišek.

Uvede naj nas misel na ponižnost. Življenje smo ljudje precej zapletli in otežili. Po krščansko rečemo, da smo ujeti v posledice izvirnega greha in osebnih grehov. Človeku je bil vedno izziv, kako premagovati to nedoumljivo stanje. Vsa zgodovina kaže, da samemu to ni kaj prida uspevalo; pravzaprav mu ni uspelo. Zato je ljubezen nebeškega Očeta posegla vmes in poslala svojega večnega Sina, da nam je z zemeljskim življenjem pokazal pot. Zato se je sam imenoval »Pot« (Jn 14,6) in kristjani so se najprej imenovali »Pot« (Apd 19,9; 22,4; 24,22).

V evangelijih je predstavljen njegov značilni življenjski stil: ponižnost. Že učlovečenje, ko Bog postane človek in živita neločljivo povezani, čeprav tudi nepomešani, Božja in človeška narava, je izraz ponižnosti. Nato pa se nadaljuje v vseh izbirah, ki jih je izbral v zemeljskem življenju: za mater ima neko neznano dekle iz Nazareta, ki je med Judi že sam veljal za kraj, iz katerega ni kaj pričakovati; za prostor rojstva si je izbral hlevsko votlino, nato nekaj časa živel begunsko življenje … in tako vse do najvišjega izraza ponižnosti, ko se je ponižal do smrti, in to do smrti na križu (Flp 2,8). K tej življenjski drži je vabil tudi svoje učence in vabi kristjane vseh časov: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29).

Drža ponižnosti omogoča stalno zavedanje tega, kar v resnici smo: da nismo samozadostni, da se sami ne moremo odrešiti. Zato v našem življenju naj ne bi bilo mesta za napuh, za poviševanje nad druge, za iskanje časti in oblasti ter bogastva, kar daje lažen občutek samozadostnosti. Jezus tudi v priliki o prvih oziroma zadnjih mestih na svatbi zgovorno spregovori o ponižnosti (Lk 14,7–14). V njej vidi odgovor na najrazličnejše zlorabe in stranpoti v medsebojnih odnosih, saj pomeni zase izbrati zadnje mesto. A s tem izberemo pravzaprav Božje mesto in tam gotovo srečamo Jezusa, ki si je izbral zadnje mesto na tem svetu. Tudi pri Jordanu, na začetku javnega delovanja se je postavil v vrsto skupaj z grešniki, čeprav je sam bil brez greha; še bolj izrazito pa je to pokazal z zadnjim mestom na križu.

Da bi »preverili« stopnjo ponižnosti pri sebi, povzemimo nekaj konkretnih značilnosti evangeljske kreposti ponižnosti:

– poznanje in sprejetje lastnih dobrih strani in darov ter hvaležnost zanje; a vključuje tudi poznanje in sprejemanje lastnih mej, slabosti in zamejenosti ter pripravljenost prositi za Božjo pomoč pri njihovem premagovanju: oboje pomeni, prav poznati samega sebe;

– ponižen človek se od vsakega kaj nauči; tudi od klošarja ali hudodelca; preprosto to pomeni najprej v vsakem videti kaj dobrega; kot svetuje Jezus, naj imamo druge za boljše od sebe (Flp 2,3); sem sodi tudi sposobnost veselja nad uspehom drugega;

– ponižnost nam pomaga napredovati v ljubezni, kot je ljubil Jezus; ne nazadnje ljubiti tudi svoje sovražnike: s tem najbolj rastemo v bogopodobnosti; premagujemo napuh, ki vse to preprečuje, ker pod njegovim vplivom pred vse postavljamo samega sebe in spregledamo druge in Boga; velik zgled takšnega človeka nam je sv. Janez Krstnik, ki je jasno izpovedal, da ni Kristus in da se mora sam manjšati, Kristus pa ob njem rasti (Jn 3,30); kristjan je človek, ki svojega središča (centra) nima v samem sebi (egoizem), ampak v D(d)rugem.

Pavel v Kol 3,12(-17) vključi ponižnost tudi v nasvet za zakonsko življenje: oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Zakon se rodi iz dejanja ponižnosti. Nekoč so fantje prišli prosit za roko dekleta in so pokleknili. To je gesta ponižnosti, s katero je fant priznal, da ni zadosten sam sebi; to je gesta »berača«, ki prosi. Brez začetne ponižnosti se ne more nadaljevati nič velikega. Temu je nasproten napuh: jaz moram biti prvi … Drža ponižnosti nas dela sposobne kvalitetnega skupnega življenja, pa naj bo doma, v župniji, v domu starejših, v šoli, službi. Pomaga nam graditi pristne in globoke medsebojne odnose po Jezusovem vzoru.

8. Družina je osnovna prenašalka vere

Družina je naravno prva prenašalka vere naslednji generaciji. A prenaša lahko le, kar ima, ali še bolje, kar živi. Med nami je pojmovanje družine vse bolj ohlapno, vrednostni sistem je obarvan zelo subjektivno potrošniško. Zaradi tega se tudi v kristjanih plitvi verska zavest, da je družina pomemben Božji dar, ki za kristjana temelji na zakramentu svetega zakona, ki ji z dosmrtno zavezanostjo med zakoncema za dobro drug drugega in otrok daje prepotrebno trdnost v Bogu. Težka je naloga v takšni klimi poglabljali zavest o zakramentu zakona: da Bog želi vzeti dosmrtno ljubezensko podaritev moža in žene za nosilko svoje žive in dejavne ljubezni v svetu. Podobno kot se posvečena hostija razlikuje od neposvečene, se tudi po zakramentu zakona posvečena zveza moža in žene razlikuje od neposvečene. Zakon med kristjanoma ni samo njuna stvar, saj je Božji dar tudi vsem ljudem, še zlasti njunim otrokom. Zato je velika rak rana v zavesti mnogih ljudi in tudi kristjanov pojmovanje, da so zunajzakonske skupnosti praktično enake zakramentu zakona. Čeprav civilna zakonodaja uzakonja takšno prepričanje, pa to ne pomeni, da je sprejemljivo tudi z verskega stališča. Dejansko so v takšnih zvezah, ko gre za kristjane, partnerji pa tudi otroci in vsa okolica ter vsa Cerkev prikrajšani za mnoge darove milosti, ki jih zakrament svetega zakona prinaša in uresničuje. In ker so starši otrokovi prvi evangelizatorji, so zaradi takšnega življenja veliko manj kredibilni, če še sploh želijo prenesti vero na otroke. To stanje nam je izziv za dodatno odkrivanje vrednot tega zakramenta. Brez poglobljenega poznanja skrivnosti zakramentalnega dogajanja v krščanskem zakonu ne bo mogoče izboljšati stanja glede tega zakramenta.

Velik pomen zakona in družine je Bog razodel tudi s tem, ko ni izbral samo Marije za učlovečenje svojega Sina, ampak hkrati tudi medsebojni odnos med Marijo in Jožefom, torej njuno vzajemno ljubezen – njun zakon, ki je postal naravno okolje za človeško zorenje učlovečenega Boga. S tem je Bog sam poudaril, da je odnos med ženo in možem naravno in od njega hoteno okolje za spočetje, rojstvo in razvoj otrok. Prav posebej pa to velja za njegov duhovni razvoj in še zlasti za razvoj vere. Kajti vzgoja v veri ni prenašanje idej o Kristusu, ampak življenje iz dejavnega odnosa z Njim. Otrok temeljne vzorce odnosov »vpije« iz doživljanja očeta in matere; tako tudi najgloblje temelje svojega odnosa do Jezusa sprejme iz doživljanja njunega odnosa z Njim. To je imel v mislih tudi bl. škof Anton Martin Slomšek, ko je zapisal, da bo Evropo rešil le zakrament svetega zakona in na njem zgrajena družina. Vedno bolj se zdi, da je bila ta njegova ugotovitev preroška.

Podobno zaskrbljenost nad stanjem, a hkrati tudi zaupanje v ustanovo družine in zakona izraža tudi papež Frančišek v Veselju evangelija: »Družina prestaja globoko kulturno krizo kakor vse skupnosti in družbene povezave. V primeru družine je krhkost povezav posebno resna, ker gre za temeljno celico družbe, za prostor, kjer se učimo živeti skupaj v različnosti in pripadati drugim, za prostor, kjer starši predajajo vero otrokom. Zakon namerno pojmujejo zgolj kot obliko čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika. Nepogrešljivi prispevek družine družbi pa vendar presega raven čustvenosti in naključnih potreb dvojice. Francoski škofje pojasnjujejo, da zakon ne izhaja »iz čustva ljubezni, ki je po opredelitvi minljiv, ampak iz globine obveznosti, ki jo prevzameta ženin in nevesta, ki privolita, da skleneta vsestransko življenjsko skupnost« (Francoska škofovska konferenca, Svet za družino in družbo, 28. september 2012).« (66)