16. Družina prostorje zveste ljubezni

Posvečeni najsvetejšima Srcema, Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu srcu, doživljamo ob Mariji še poseben privilegij, saj nas lahko kot Brezmadežna na osebno izkušenjski način uvaja v čist Jezusov pogled na zemeljske resničnosti in še prav posebej na družino. Njej so se vse bistvene stvari zgodile ali ob spočetju ali ob dogajanju božične skrivnosti, ki pomeni človeško rojstvo Boga med ljudmi. Oba zanjo osrednja dogodka sta se zgodila v osrčju družine: Marijino brezmadežno spočetje v okviru ljubezenske podaritve sv. Ane in sv. Joahima, za Kristusovo spočetje in rojstvo pa si je Bog kot »zemeljski prostor« izbral deviški odnos ljubezni sv. Marije in sv. Jožefa. Tudi zaradi takšnega odnosa s sv. Jožefom je bil omogočen Marijin ljubeč odgovor Bogu: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« S tem je Bog dal neprekosljivo sporočilo svetu o mestu in o svetosti družine, te domače Cerkve očeta, matere in otrok, kot najbolj temeljnemu prostorju ljubezni med ljudmi in do Boga.

Že vse od lanske izredne sinode o družini, a tudi že prej, veliko molimo, se pogovarjamo in poskušamo dati Svetemu Duhu dovolj prostora za navdihe pri iskanju odgovorov na težavne razmere današnjih zakoncev in družin. Po vsem tem dogajanju bi lahko na družino nanašali povabilo Gospodarja življenja »Prijatelj, pomakni se više« (Lk 14,10) tako, da bi se slišalo: »Družina, pomakni se više.«

Pomakni se više v kvaliteti svojega življenja. Naši pogovori o družini naj ne bodo tarnanje, ampak predvsem veselo iskanje in prizadevanje, pri katerem se medsebojno spodbujajmo, da bi vsak v svoji družini naredil kaj konkretnega za rast pozitivnih odnosov v ponižnosti. Kar pomeni: želeti se drug od drugega kaj naučiti, služiti drug drugemu, odpuščati in ljubiti, tudi ko se pojavi nesimpatičnost. Še bolj konkretno: poglobiti zakonski odnos, predvsem z izboljšanjem pogovora, prav tako poživiti pogovor med starši in otroki ter vseh z Bogom – za to porabljen čas ni nikoli za družino stran vržen čas. Nadalje to pomeni učiti se zasesti zadnje mesto v družini: kar pomeni, da smo pripravljeni drugemu služiti, se zanj darovati, ga izbrati pred seboj, ko se odločamo za različne stvari. Za odrasle je to vsakdanji kruh družinske ljubezni, za otroke pa poleg tega kruha še prva šola ljubezni, dobrote in darovanja za sočloveka, iskrenosti, delavnosti, spoštovanja resnice in pravičnosti. To je življenjski vzorec, ki bo otrokom mogel vse življenje pomagati živeti po največji zapovedi ljubezni.

K temu vzorcu spada tudi zvestoba v zakonski podaritvi do smrti, ki vključuje trud za čisto življenje pred sklenitvijo zakramenta zakona in po njej ter za trdnost v obdobjih preizkušenj, ki jih tudi v zakonskem in družinskem življenju ne manjka. Ljubezen je zato, ker ni nikoli v polnosti uresničena, trajno odkrivanje in prav zato neizčrpna avantura. In v tem je mesto za zvestobo, ko sprejmemo drugega »takšnega, kot je«, v njegovi intimnosti in edinstvenosti osebe. V tem ima svojo privlačnost trajno odkrivanje in rast v odnosu. Zadovoljiti se samo s tem, da zakonca ne prevaraš, bi bilo zelo polovičarsko in nikakor znamenje goreče ljubezni. Zvestoba pomeni veliko več: pomeni trajno želeti dobro ljubljene osebe. Osebe, ki se močno ljubijo, se nikoli ne nehajo vzajemno spoznavati in se čuditi druga nad drugo, kajti življenje je vsakodnevno spreminjanje. Oseba sozakonca je zato v stalnem vzajemnem nastajanju in je nikoli dokončano stvarjenje. Zato lahko v bibličnem jeziku nežnost zakonske ljubezni med zakoncema razumemo kot »Božjo roko«, ki ustvarja in oblikuje njuno materijo ter jo dela za zakrament svoje lepote. Spolna privlačnost pri tem ni zožena na iskanje neke »senzacije«, ampak je izraz odnosa z osebo kot celoto: ne izraža le potrebe po telesu, ampak po »učlovečenem« srečanju dveh ljubečih se oseb. Ljubezen se sprevrže, kjer se izgubi smisel za zvestobo. Nikoli ni mogoče dokončno predvideti, kako se bo oseba ob tebi razvijala. Zato tisoč predzakonskih eksperimentov ne zagotavlja »srečnega zakona«. Živeti v zvestobi pomeni: »Izbral sem te, da podelim svoje življenje v enkratnem in edinem življenjskem projektu s teboj; in ta izbor je edini mogoč »dokaz«, da te ljubim.« Zakonca si ne moreta reči »Ti si zame vse«, si pa morata vsak dan ponoviti: »Ti si zame edini/a.«

15. Družina živi upanje

Tudi danes naj nas poveže še en skupen pogled iz Jezusovega Srca na družinsko dogajanje. Spet bomo v molitev vpletli pripravljalno dogajanje na sinodo o družini, ki mora biti živo tudi v Cerkvi na Slovenskem. Vesoljna Cerkev s papežem Frančiškom na čelu gleda na to sinodalno dogajanje kot na bujenje upanja za družino v današnjem času. To upanje mora ostati živo, kajti tudi družina sama, kot si jo je zamislil Bog, mora ostati nosilka upanja za svet.

Zakaj in kako more ostati krščansko razumljena družina nosilka upanja svetu? Najprej zato, ker upanje sama živi kot božansko krepost – ki je Božji dar. Pa tudi zato, ker je najbolj primerno okolje novega življenja; in če ohranja v sebi odprtost do vsakega življenja, je že nosilka upanja za svet, ki brez novih človeških življenj postaja »pust in prazen«, brez nežne skrbi za bolne in ostarele pa grob in strah vzbujajoč.

A ker se mnogi zakonci danes resnično bojijo novega življenja, pred njim bežijo in se »skrivajo«, je pomembna pozitivna klima okolja glede sprejemanja in vzgajanja novega življenja. To klimo lahko vzpostavlja in goji vsak izmed nas in skupaj kot krščanske skupnosti: z molitvijo, s pozitivno in spodbudno besedo, z gmotno pomočjo zakoncem in potrebnim družinam, s spodbujanjem pozitivne zakonodaje na tem področju ter z vzpostavljanjem vzgojno-izobraževalnih inštitucij, ki bodo v pomoč staršem, ki se pogosto znajdejo v zares nezavidljivih razmerah. Še zlasti je družinam pravzaprav »sovražno« naravnan gospodarsko delovni sistem, ki življenju družine »krade« najugodnejši čas.

Družina je nosilka upanja tudi zato, ker je najbolj osnovna skupnost oseb, v kateri se razvijajo medsebojni odnosi in zato lahko »usodno« vpliva na splošno klimo, če sama živi kvalitetne medsebojne odnose, če zanje vzgaja otroke in jih tako pripravlja na široko mrežo odnosov, ki jo plete življenje.

Družina, ki je usidrana v veri, odpira še drugačno upanje, saj ne gradi mreže odnosov samo med seboj in med drugimi živimi ljudmi, ampak je po veri vpeta tudi v še kako resnično mrežo odnosov s svetniki, torej s tistimi, ki že živijo pri Bogu, in s tistimi, ki so v vicah še na poti tja, a niso več z nami v zemeljskem načinu življenja. Takšna duhovna dimenzija življenja ne ukoreninja upanja samo na dogajanje v naši zgodovini, ki tudi marsikdaj lahko daje novo upanje, ampak naše hrepenenje in upanje zakorenini v večnost in s tem dá večnostno perspektivo tudi končnim dogodkom našega zemeljskega bivanja – in to je najkoristnejši pogled iz Jezusovega Srca.

Kako »bogati« in srečni ter hvaležni svojim staršem so lahko otroci, ki odraščajo in odrastejo s tem zakladom v svoji duši! Živijo v večnostni razsežnosti v občestvu svetih in jim dogodke v življenju osvetljuje »zarja onstranske glorije«. Zatorej naj ne bi bil samo mesec november z uvodnim praznikom vseh svetih in dnevom vseh vernih rajnih rezerviran za vsakodnevno molitev za rajne, ampak je vsak dan primeren, da se v okviru družine poglablja vera v posmrtno življenje in za krepitev občestva z Marijo, s svetniki in blaženimi ter rajnimi sorodniki, prijatelji in znanci. V to sodi tudi pogost obisk pokopališča, kjer počivajo »relikvije« naših dragih rajnih. Prav prenos tega vidika vere na otroke se kaže v našem času še kako pomemben, saj razne raziskave nakazujejo, da so prejšnje generacije prav vero v življenje po smrti in s tem tudi v naše vstajenje najslabše prenašale na sedanje generacije.

Živo si zatorej prizadevajmo, da najprej ohranimo upajoč pogled Jezusovega Srca, ki že našo zemeljsko sedanjost ožarja z onstransko zarjo večnosti, ki nam jo je odšel pripravit, nato pa nas usmeri v našo večno domovino v nebesih.

14. Družina - skupnost molitve

Letošnja junijska pobožnost k Jezusovemu Srcu nas med drugim še posebno vabi k molitvi za družine in tudi za uspešno dogajanje med izredno in redno sinodo o družini v Rimu, ko želi Cerkev poglabljati in proučevati vprašanja, ki so povezana s tako pomembnim področjem življenja tako Cerkve kot družbe nasploh. Danes naj nas misel še poudarjeno usmeri v potrebnost molitve za uspešen potek tega prenovitvenega procesa. Saj naj bi bilo tudi samo življenje krščanske družine tesno povezano z molitvijo. V našem narodu, pa tudi marsikje drugje, je družinska molitev bila dolgo povezana z redno dnevno molitvijo rožnega venca. Pomislimo samo na mesec oktober. V Fatimi se je v zadnjem prikazanju Marija sama poimenovala »Gospa rožnega venca«. Kljub takratnemu čudežu s soncem in drugimi znamenji so fatimski pastirčki ostali osredinjeni na bistveno in spodbujali: »Molite« in »Delajte pokoro«. Množici so želeli dopovedati, da se bo vojna prej končala, če bodo dobro izpolnili ti dve Marijini naročili. Čudež je bil le potrditev in spodbuda. Redno sinodo škofov s papežem o družini, ki bo oktobra nadaljevala lansko izredno, lahko z duhovnimi očmi vidimo kot »čudež«, ki nas spodbuja ne le k molitvi za uspeh sinode, ampak predvsem k molitvi za družino. K prošnji, da bi »evangelij družine«, ki ga je Stvarnik zapisal vanjo, postajal prepoznaven in upoštevan tudi v našem času in našem prostoru. Vsekakor v sedanjem času močno čutimo, da je družina »v vojni«, da je področje močnega duhovnega bojevanja.

Ob obeh sinodah in drugih prizadevanjih za poživitev družinskega življenja močno doni klic:

Družina, vrni se k molitvi!

Družina, vrni si molitev!

Družina, postani molitev!

Družina naj bi bila po svoji naravi »zibelka« molitve. Kar se otrok nauči v najnežnejših letih, ostane v njem najgloblje zapisano in ga najbolj določuje. Kar otrok vidi kot držo očeta in matere, se globoko vtisne v njegovo tkivo vrednot in nosi s seboj skozi življenje kot najpomembnejšo doto. Tudi če na to kdaj pozabi, se z leti vrača v njegovo zavest in oživi v najbolj kočljivih položajih, ko vse, kar mu je naplavil svet, odpove. Takrat ostane, kar sta mu oče in mati ter drugi družinski člani položili že v zibelko in je spremljalo njegove prve korake. In srečen človek, ki odkrije, da je v domači družini bila vanj vsajena kal molitve. Zatorej, družina, vrni si molitev, vrni se k molitvi: k skupnemu branju Svetega pisma, k molitvi rožnega venca, k spontani molitvi, k skupnemu večernemu pregledu dneva in zahvali zanj. Slednje je še zlasti izredno dragoceno in zato je vredno v hvaležen pregled dneva vpeljati že najmlajše: v njem namreč odkrijemo, kaj je bilo v dnevu lepega in dobrega, skratka Božjega – in to nas poveže v molitev zahvale; prepoznamo pa tudi, kaj nas je Bogu in ljudem odtujevalo – in za to izrazimo iskreno kesanje; nato pa lahko v miru zaspimo z upajočim pogledom, uprtim v naslednji dan, ki bo spet poln Božjih darov in priložnosti za dobro.

Prav tako je dragocena molitvena priprava na Gospodov dan, priprava na nedeljsko obhajanje svete maše morda v soboto zvečer. Veliko dragocenih sadov lahko rodi skupno branje nedeljske Božje besede, ki celotno družino pripravi, da bodo svetopisemski odlomki naslednji dan padli v bolj rodovitno zemljo srca, ali skupni premislek, za kaj bomo kot družina prosili, se zahvaljevali, obžalovali ... In če si v nedeljo potem še podelijo izkušnjo doživljanja nedeljskega obhajanja evharistije, lahko nedeljska sveta maša dejansko postane osrednje duhovno dogajanje družine, h kateremu se lahko vračajo še ves naslednji teden in iz njega zajemajo spodbude za vsakdanje bogoljubno življenje.

Položimo tudi danes naše družine v skrivnost Jezusovega Srca in jim zaželimo: Družina, postani spet zibelka molitve za prihodnje rodove!

10. Družina kraj sprave in odpuščanja

Pogled iz Jezusovega srca preprosto ne more biti drugačen, kakor da poteka skozi »očala« odpuščanja in sprave. Saj je prav v tej resničnosti bistvo Jezusovega poslanstva na svetu, ki se je dopolnilo v njegovi smrti na križu »za nas in za naše grehe« in v njegovem vstajenju. V zakramentu sprave je utelešena Jezusova drža do grešnikov za vse čase do konca sveta. Sam je pogosto naglašal, da je prišel zaradi grešnikov; a ne da bi jih obsodil, marveč da bi jim pomagal iz objema zla in greha do svobode. Da bi jih osvobodil iz zasužnjenosti zlu in jim pomagal pri odpravljanju posledic greha, se je sam učlovečil v svet, ki ječi pod posledicami grešnih odločitev ljudi, od Adama in Eve naprej. Med nami je, da bi nas rešil iz posledic izvirnega greha ter vseh osebnih krivd in posledic osebnih grehov, v katerih tičimo posamezniki in po nas vse stvarstvo in zgodovinsko dogajanje.

Brezmadežno Srce Marije je pred nami kot prvi vnaprejšnji sad tega prizadevanja, saj jo je Oče obvaroval izvirnega greha že ob spočetju in je to izvorno čistost, brezmadežnost ohranila tudi s pomočjo milosti vse svoje življenje. Vsi drugi ljudje pa smo najprej ujeti v izvirni greh in njegove posledice, ki jih zaznavamo kot k slabemu nagnjeno voljo, zatemnjeno spoznanje, trpljenje in smrt; z osebnimi grehi pa položaj le še poslabšujemo. A ker se naša grešnost ne konča niti s krstom, nam Gospod s svojim odrešenjem prihaja ponovno in ponovno naproti. Najbolj izrazito se to zgodi v zakramentu sprave. V njem se razgali usoden grešen položaj človeka, ki se ga sam ne more rešiti: krivde in večne kazni (pogubljenja) si nihče ne more sam odpustiti ali odstraniti in prav tako ne drug drugemu. To lahko stori samo Bog – in zakrament sprave omogoča, da to v živo doživimo. Zagotavlja pa tudi dovolj milostne pomoči, da se lahko temeljito lotimo odpravljanja časnih posledic greha, ki po spovedi še ostanejo v telesu, čustvih, doživljanju … predvsem pa, da na »pogorišču greha« lahko začnemo uresničevati dobroto in ljubezen. In prav ta vidik novih moči in milosti za spreobrnjeno življenje je še pomembnejši od samega odpuščanja grehov.

Družina, kot vsaka človeška ustanova, je zelo ranljiva in na udaru zla, saj se v njej dogajajo najbolj osnovni odnosi in se uresničuje temeljna Božja zamisel o človekovem življenju, zato jo tudi hudi duh vztrajno napada in jo slabi. Pri tem s pridom uporablja družinske člane pa tudi širše družbeno dogajanje, kjer se tudi v zadnjem času močno poudarjajo težnje, ki slabijo svetopisemsko razodetje o družini. Zato je neizmernega pomena, da lahko družinske odnose čistimo ne le v psihološkem smislu v medsebojnem pogovoru ali s terapevti, ampak tudi duhovno v zakramentu sprave. Kolikšen potencial milosti in ozdravljenih odnosov se skriva v družini, ki se v vseh članih, npr. v postnem času, očisti grešnih krivd in posledic grešnih odločitev in okrepi s to zakramentalno pomočjo za prizadevanje v dobrem. Že skupna družinska priprava na ta zakrament lahko prinese v njeno duhovno dinamiko obilje svežega vetra Svetega Duha.

Zelo smiselno je, da v družini, ki se morda pripravlja na kakšen pomemben dogodek ali ima pred seboj pomembno odločitev ali pa je zašla v težave … vsi člani obhajajo zakrament sprave. S tem še bolj odprejo svoj duhovni prostor Božjemu delovanju, njegovim navdihom in nato z večjo gotovostjo izberejo korake, ki so bolj Bogu v slavo, njim in vsem okoli njih pa v časno in večno srečo. Vsakokratno obhajanje zakramenta sprave, svetovano je vsaj mesečno, je tudi jasen klic, da bi bila prošnja za odpuščanje in podeljeno odpuščanje vsakodnevna praksa tudi med člani družine, njihovimi sorodniki ter vsemi, s katerimi prihajajo v reden stik.

Zato je prav, da tudi naš trud za prenovljeno pastoralo družine spremlja obhajanje tega zakramenta, saj bomo z očiščenimi srci bolj jasno zagledali družino in zakon v perspektivi, kot nam jo nudi pogled iz Jezusovega Srca.

8. Družina je osnovna prenašalka vere

Družina je naravno prva prenašalka vere naslednji generaciji. A prenaša lahko le, kar ima, ali še bolje, kar živi. Med nami je pojmovanje družine vse bolj ohlapno, vrednostni sistem je obarvan zelo subjektivno potrošniško. Zaradi tega se tudi v kristjanih plitvi verska zavest, da je družina pomemben Božji dar, ki za kristjana temelji na zakramentu svetega zakona, ki ji z dosmrtno zavezanostjo med zakoncema za dobro drug drugega in otrok daje prepotrebno trdnost v Bogu. Težka je naloga v takšni klimi poglabljali zavest o zakramentu zakona: da Bog želi vzeti dosmrtno ljubezensko podaritev moža in žene za nosilko svoje žive in dejavne ljubezni v svetu. Podobno kot se posvečena hostija razlikuje od neposvečene, se tudi po zakramentu zakona posvečena zveza moža in žene razlikuje od neposvečene. Zakon med kristjanoma ni samo njuna stvar, saj je Božji dar tudi vsem ljudem, še zlasti njunim otrokom. Zato je velika rak rana v zavesti mnogih ljudi in tudi kristjanov pojmovanje, da so zunajzakonske skupnosti praktično enake zakramentu zakona. Čeprav civilna zakonodaja uzakonja takšno prepričanje, pa to ne pomeni, da je sprejemljivo tudi z verskega stališča. Dejansko so v takšnih zvezah, ko gre za kristjane, partnerji pa tudi otroci in vsa okolica ter vsa Cerkev prikrajšani za mnoge darove milosti, ki jih zakrament svetega zakona prinaša in uresničuje. In ker so starši otrokovi prvi evangelizatorji, so zaradi takšnega življenja veliko manj kredibilni, če še sploh želijo prenesti vero na otroke. To stanje nam je izziv za dodatno odkrivanje vrednot tega zakramenta. Brez poglobljenega poznanja skrivnosti zakramentalnega dogajanja v krščanskem zakonu ne bo mogoče izboljšati stanja glede tega zakramenta.

Velik pomen zakona in družine je Bog razodel tudi s tem, ko ni izbral samo Marije za učlovečenje svojega Sina, ampak hkrati tudi medsebojni odnos med Marijo in Jožefom, torej njuno vzajemno ljubezen – njun zakon, ki je postal naravno okolje za človeško zorenje učlovečenega Boga. S tem je Bog sam poudaril, da je odnos med ženo in možem naravno in od njega hoteno okolje za spočetje, rojstvo in razvoj otrok. Prav posebej pa to velja za njegov duhovni razvoj in še zlasti za razvoj vere. Kajti vzgoja v veri ni prenašanje idej o Kristusu, ampak življenje iz dejavnega odnosa z Njim. Otrok temeljne vzorce odnosov »vpije« iz doživljanja očeta in matere; tako tudi najgloblje temelje svojega odnosa do Jezusa sprejme iz doživljanja njunega odnosa z Njim. To je imel v mislih tudi bl. škof Anton Martin Slomšek, ko je zapisal, da bo Evropo rešil le zakrament svetega zakona in na njem zgrajena družina. Vedno bolj se zdi, da je bila ta njegova ugotovitev preroška.

Podobno zaskrbljenost nad stanjem, a hkrati tudi zaupanje v ustanovo družine in zakona izraža tudi papež Frančišek v Veselju evangelija: »Družina prestaja globoko kulturno krizo kakor vse skupnosti in družbene povezave. V primeru družine je krhkost povezav posebno resna, ker gre za temeljno celico družbe, za prostor, kjer se učimo živeti skupaj v različnosti in pripadati drugim, za prostor, kjer starši predajajo vero otrokom. Zakon namerno pojmujejo zgolj kot obliko čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika. Nepogrešljivi prispevek družine družbi pa vendar presega raven čustvenosti in naključnih potreb dvojice. Francoski škofje pojasnjujejo, da zakon ne izhaja »iz čustva ljubezni, ki je po opredelitvi minljiv, ampak iz globine obveznosti, ki jo prevzameta ženin in nevesta, ki privolita, da skleneta vsestransko življenjsko skupnost« (Francoska škofovska konferenca, Svet za družino in družbo, 28. september 2012).« (66)