11. Glejmo Jezusa v padcih in trpljenju

Pater Mateo se v resničnostnem duhovnem zrenju vsakdana potaplja tudi v globine trpljenja in porazov.

Četudi padete, glejte Jezusa, vedno ga glejte! On razume padce, slabosti … Jezus je Bog. Če bi bil angel, bi se ga lahko bali; toda on … je ljubezen, usmiljenje, veliko Božje sočutje. Iz najglobljih prepadov vas bo dvignil. Ne bo zapustil duše, ki je sprejela dar njegovega Srca… tudi če ga hotela v trenutku slabosti zapustiti, se bo ponovno zavzel zanjo; ne bo dopustil, da bi izgubil dušo, ki ga je stala življenja in krvi.

V padcih, zlasti v njih, glejte Samarijana, ki z ljubeznijo dviga iz cestnega prahu tiste, ki jih je s seboj potegnil vrtoglavi trenutek. Sklonil se bo k vam, vas dvignil in pritisnil na Srce. Da, če bi bili tudi zaničevanja vredni zaradi greha, če bi bili tudi gobavi, vas vendar hoče objeti. Narediti hoče zamenjavo: vzeti vašo gobavost in dati vam svojo lepoto.

Glejte ga, kako njegov pogled v Petru prebudi kesanje… To je pogled, poln bolečine in ljubezni. V pretresih, v nemirih slišite našega Gospoda: »Moj otrok, zakaj se vznemirjaš? Ali nisem jaz sem s teboj? To zadostuje. Vedi, da sem v vsem s teboj, ničesar drugega ni med teboj in menoj.«

Glejte ga takrat, ko se vam stemni, popolnoma stemni; ko trpite, ker ničesar ne občutite; ko ste sami in osamljeni; ko je treba prižgati luč, ker prihaja noč...Vendar, Gospod, jaz te kljub vsemu vidim! Bolj kakor kdaj koli verujem v tvojo ljubezen do mene.

Končno glejte Jezusa v svojih težavah: ko vam je šlo dobro, ko ste leteli, pa so vam pristrigli peruti. Tisti, ki bi vam morali dajati pogum, vam postavljajo ovire na poti, misleč, da vam delajo dobro.

To so navidezni porazi, ki pripravljajo zmago. Bog lahko dopusti vse: natolcevanje, preganjanja. Spomnite se sv. Alfonza Ligvorija, redovnega ustanovitelja, cerkvenega učitelja, ki so ga tako obrekovali in preganjali. Vedno ista pot za tiste, ki jih Jezus ljubi!

Ko se nam to dogaja, znajmo vpričo teh skrivnostnih okoliščin vpijoč izpovedovati svojo vero v moč Njegovega Srca. Tako bomo s pogledom, uprtim v Jezusa, prišli do popolne prevzetosti.

Da, naš odnos do njega mora biti strasten, kakor je njegov odnos strasten do nas. On ne vidi drugega kot nas, misli samo na nas… Ne da bi zdaj omenjali milosti evharistije in križa...ko je On navzoč tudi v našem trpljenju, v naših moralnih slabostih, v skušnjavah, v vseh velikih oblikah zla v našem življenju, prej in danes: ali ne obrača vsega tega v našo korist in v svojo slavo?