sobota, 22. junij 2019

22. Zaupajmo Ljubezni

Naša ljubezen je Božji Sin, ki je v svojem učlovečenju postal naš Odrešenik. Vreden je popolnega zaupanja.

“Jaz sem, ne bojte se!” Izjemna beseda, ena med najlepšimi in najbolj tolažilnimi. »Ne bojte se, jaz sem … vaš oče, vaš brat, vaš prijatelj, vaš odrešenik: Ne bojte se!«
In zakaj? ... »Ker sem jaz. Če bi bil angel, prerok, svetnik, bi se lahko bali! Toda jaz sem Jezus.«
Da, ker je on - Jezus, Bog odrešenik, usmiljeni sodnik, moramo biti mirni v srcu, kljub našim slabostim. Zato je on sam rekel, ko se je obrnil k nam ubogim: »Mir z vami.« In dodal: »Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam«.Njegov mir, ne naš mir, ki temelji na utvarah in na sebični ljubezni, njegov mir, ki ni mir tega sveta, tako strahotno ponarejen.
Da, če zaupamo njegovemu usmiljenju, mi ubogi bolniki, moremo in moramo biti mirni. Nočem s tem reči, da moramo varati sebe, češ kako pomembna je naša pravičnost.
Pravim, da moramo živeti v miru, v miru, ki nam ga daje Božji Odrešenik, nam slabotnim okrevancem, ranjencem; v miru, ki temelji na trdni veri, na njegovi častni besedi, na njegovem usmiljenju; ki je zdravilo in nas ozdravlja vseh naših grehov.
Kaj lahko storimo mi v duhovnem življenju, da bi se dvignili do plemenitosti, če nimamo te največje moči med vsemi, moči zaupanja?
Zaupajmo! Zaupanje v ljubezen je največja moč v življenju svetosti. Kako smo ubogi! Zahtevati, da bi leteli brez kril pomeni, da bi se vrgli v prepad obupa. Nujno potrebno je zaupanje, da bi se mogli dvigniti v višino. S tem bi se mogli dvigniti v nebesa: ne tako, da se odrinemo z našimi slabotnimi nogami, ampak na krilih ljubezni…v Jezusovem objemu in na njegovem Srcu. In vse to je iz globokega brezna naše bede.
In ne recimo, lepo prosim, da je to zaupanje predrzno! Kakor Magdalena, moremo in moramo tudi mi napredovati, in to ne opirajoč se na slabotne bergle naših kreposti, naših sklepov, ampak na vsemogočnost Jezusovega usmiljenja. Če nas on, Jezus, ki je Gospodar usmiljenja, ne navdihuje z zaupanjem, kdo nas bo potem še navdihoval? Spustil se je sem dol na zemljo, da bi nam prinesel… kaj? Sodbo? Ne. Strogost pravičnosti? Kazni? Ne, tisočkrat ne! Samo zato, da nas za vsako ceno odreši, je delal vse te čudovite stvari, ki sijejo na nas iz ozadja podobe njegovega Presvetega Srca.
Berite evangelij, berite ga premišljevaje, odprite ga na katerikoli strani in boste zaslišali, tudi v prekletstvih in v izrazih Jezusove jeze, utripe Srca, ki je polno ljubezni. Ne moremo spreminjati niti besedila niti smisla njegovih besed: prišel je, da rešuje nas, ki smo tukaj, podari mir, da odpušča in podarja nebesa, še posebej, pravim, tistim, ki so mu pripravili Kalvarijo: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!” (Lk 23,34). S tem namenom je sam sebe izničil, tako da je privzel podobo služabnika (prim. Flp 2,7), si oblekel naše slabosti, našo bednost. Vso tvojo bedo, ti pravi, sprejmem v svoje srce.
“V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.” (Iz 53,4) “Mož bolečin in znanec bolezni.” (Iz 53,3).
V širšem in ne dobesednem smislu smemo, z ozirom nanj, uporabiti svetopisemske besede: “Brezno kliče breznu” (Ps 42,8). Brezno naše bede, naše pokvarjenosti, našega zla, je nase pritegnilo brezno usmiljenja, dobrote, ljubezni. Betlehem je simbol soočenja s srhljivo resničnostjo bede našega srca. Ko v svetem obhajilu Jezus pride v naša srca, ali ne najde tu kup bede, ki je hujša od tiste v hlevu …?
In vendar, s kakšno žejo, s kakšnim žarom nas spodbuja, nam naroča, naj ga sprejmemo v svetem obhajilu.
In krivoverstvo hladnega janzenizma mu je zanikalo pravico, da se skloni nad nas in da izzove naše zaupanje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja