Potrebno
je razumeti, da ob razmišljanju o plemenitih in velikih željah nikakor nočemo
le- teh zamenjati z neresnim hotenjem, z muhavostjo in s sanjami sanjačev, kar
spreminja krščansko življenje v gradnjo papirnate hiše.
Trdimo
in podčrtujemo besede: gre za močne želje – notranje, resne, globoke,
premišljene – in ne za trenutne sanje ali lahkotno plahutanje.
Ko
rečemo, da “se dviga sveto stremljenje”, s tem mislimo dosledno na umiranje
sebi, na pozabljanje sebe. Ne govorimo torej o nenadnih in spremenljivih
fantazijah, ki se razblinijo ob preprostem pogledu na križ, ob stiku s prvim
žrtvovanjem, s prvim ponižanjem.
Seveda je jasno, da je to sveto stremljenje
(ambicija) zelo prijetno Srcu našega Gospoda: ker pomeni biti “človek želja” …
To je
tisto, kar lahko ob tisočih ugotovimo o svetem Alojziju Gonzaga. Sveta
Magdalena de Pazzi ga je v eni od svojih ekstaz videla v veliki višavi v
nebesih, in je vprašala: “Kako se je povzpel tako visoko in v tako kratkem
času? S kakšnimi deli?” In je zaslišala odgovor: “Povzpel se je na perutih
velikih želja”.
To je
torej delo ljubezni! Tako je mala in čudovita sveta Terezija Deteta Jezusa
osvojila nebesa, jih dosegla v naskoku, skoraj bi rekel: jih ukradla v
trenutku. Rekla je:
“Hotela
bi tako ljubiti Jezusa, hotela bi ga tako ljubiti, kakor ni bil še nikdar
ljubljen!”. Glejte zakaj je danes ona na prestolu, morda višje od serafov: ker
je “veliko ljubila” in ker je hotela ljubiti vse do norosti, kakor ni nihče
doslej ljubil.
Še ena
pripomba, zelo resna in zelo pomembna v tej stvari. Gospod prodira v srca: on
vidi, sprejema, blagoslavlja in nagrajuje najmanjše utripe, ki so pred njim:
četudi so zelo intimni, so dela ljubezni.
Da, tu
gre za živo delo resnične ljubezni: toliko bolj zaslužno je pred Bogom, kolikor
bolj je skrito. Delo ni samo nekaj zunanjega, saj bi sicer mnoge duše ne imele
deleža v apostolatu, ker mnoge lepe in idealne stvari niso za vse uresničljive.
Ni komentarjev:
Objavite komentar