petek, 28. junij 2019

28. “VERUJTE MOJI LJUBEZNI ...”

Nevera ni samo nepriznavanje, da Bog je. Za kristjana nevera hkrati pomeni nezaupanje vanj, ki je Ljubezen.

Če verujem trditvam Marjete Marije Alakok, če me razodetja v Paray-le-Monialu tako prepričajo, je razlog za to v tem, da so zgovorna ponavljanja evangelija.
Ne potrebujem Marjete Marije Alakok niti nikogar, da spoznam Jezusovo Srce. “Veruj moji ljubezni in ne boj se,” ponavlja skozi čase vsem dušam, ki so ga prizadele: “Prišel sem iskat in rešit, kar je izgubljeno” (prim. Lk 19,10).
Nočejo verovati tolikšni ljubezni. “Če je on svet, pravijo – naj ostane s svetimi in naj ne jé z grešniki.” Torej bi moral ostati v nebesih pri angelih!
Janzenisti bi radi ločili evangelij od ljubezni. Oni zahtevajo pravičnost kakor apostoli, ko še niso razumeli nauk svojega Učenika: “Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?” (Lk 9,54).
Narediti, da pade Ogenj Ljubezni z neba: to je potrebno!
Nekateri vedno govorijo o pravičnosti. Nedvomno pravičnost je, ker Bog je Bog, Toda če pravičnost stopi na mesto, kjer bi morala biti ljubezen, je to v bistvu Judova zgodba ... Če bi bila samo pravičnost, bi ne bile potrebne niti spovednice niti evharistija. Če bi mi bili angeli, bi mi ne bili tu doli na zemlji.
Kaj bi bilo z nami, če bi Kralj angelov ne prišel med nas kot ubožec tja, kamor bi si angeli ne upali priti: da s svojimi Božjimi rokami zbere nas, bedne, da nam nadene oblačila slave? In to pod enim samim pogojem, da verujemo z neizmerno vero njegovi ljubezni in da iz nje živimo.
Da, mi smo verovali njegovemu Srcu, njegovi ljubezni; mi poznamo njega, ki smo se mu izročili: “Vem komu sem veroval.” Slišali smo velike besede: “Hočem usmiljenje!” in naše oči so se napolnile s solzami; kesanje, veselje in ljubezen so preplavili naša srca.
Nikdar ne bom pozabil tega, kar mi je rekel neki mož, ki je bil vzgojen v janzenistični šoli:
“Pater, prosim vas, ne govorite mi o Jezusovem Srcu, ne razumem ničesar o teh teorijah usmiljenja in o teh poteh ljubezni. Kar zadeva mene, prosim samo pravičnost.”
Nesrečnik! Kaj bi bilo z njim, če bi bil Gospod z njim samo pravičen, ne pa tudi usmiljeni Odrešenik. Spoznal pa je, preden je umrl, nauk in pot ljubezni.
To je eden največjih spreobrnjencev, ki sem jih srečal. Umrl je medtem, ko je pritiskal na svoje prsi podobo Jezusovega Srca in prosil usmiljenja.
Rekel sem »eden največjih spreobrnjencev«, ker je težje porušiti trdnjave napuha, ki so jih postavili zanikovalci ljubezni, kakor pa spremeniti razuzdanca ali spreobrniti nevernika.

Ni komentarjev:

Objavite komentar