ponedeljek, 17. junij 2019

17. O ljubezni, čustvih in dejanjih

Razmišljamo o bistvenem kriteriju pristne krščanske vere, o ljubezni. Pater Mateo je pri tem zelo jasen in odločen:

Naj spet ponovim: občutiti, uživati, točiti solze ... vse to še niso neizpodbitna znamenja velike ljubezni.
Z druge strani pa v duhovni suši svetniki pridejo do občutja naveličanosti v odnosu do Boga in do božjih reči, kar pa ne pomeni pomanjkanja ljubezni.
Nasprotno: to je znamenje dozorele in krepke ljubezni, ki se osvobaja čutnosti in drugih otročjih pojavov.
Veliki teologi so lahko mrzli in ledeni, čeprav so razgledani. So žive biblioteke in so vsrkali vase vso modrost svetega Bernarda in svetega Tomaža Akvinskega, vendar pa ne ljubijo, kakor sta ljubila onadva: ti mrzli modreci nimajo Kristusove ljubezni.
Naša teologija je teologija ljubezni!
Ne: resnična ljubezen ni občutje, mehkoba, utripanje srca … Je nekaj mnogo močnejšega, je nekaj najlepšega, kar lahko imamo tu: ljubiti pomeni živeti iz Boga.
Jezus torej pričakuje od nas zavzeto ljubezen, ljubezen duha in volje, ne čustva.
Nekatere duše so zares videti kot iz ledu in vendar lahko opečejo kot plamen! - to je lahko ljubezen velikih želja.
V ozadju velike želje je vedno velika ljubezen.
Pri sveti Katarini Sienski beremo:
“Jaz, neskončni Bog, hočem, da mi služite na neskončen način. Toda od neskončnega nimate drugega kot željo in polet vaše duše” (Pogovori, IV).
Ko je ljubezen globoka in živa v srcu, prižge nenasitne želje, ohranja goreče težnje, vzbuja prezir pozemeljskosti, muhavosti, trenutnih sanjarjenj.
Velike želje rušijo mehaničnost, to veliko nevarnost pobožnega življenja, in vodijo proč od prepada, ki se imenuje pozemeljskost kreposti.
V plemeniti in odprti duši so velike želje kakor peruti, s katerimi letimo za Božjim Orlom.

Ni komentarjev:

Objava komentarja