nedelja, 23. junij 2019

23. Sestop Božje Ljubezni

Pater Mateo strmi nad Božjo solidarnostjo s človekom: strmi nad ponižanjem Božjega Sina v njegovem učlovečenju:

Ali hočete zvedeti, kje se mi Božji Sin zdi spremenjen? Na Taboru? Ne! Meni se zdi, da tam za trenutek povzame to, kar je zapustil, preden je hotel postati nam enak, zapustil to, kar mu je lastno: svojo slavo.
Spremenjenje, ki prevzame mojo dušo, ki me preseneti, je nekaj drugega. Ponovi se v treh čudovitih prizorih:
- najprej so to jasli, v katerih najdem svojega Stvarnika, ki leži povit v mojo bedno človeško naravo;
- potem v Nazaretu, ko gledam mojega Gospoda, ki je skrit za kopreno ljubezni, otroka, ki se igra z drugimi otroki, delavca, ki dela, kakor vsi drugi delavci;
- končno na Kalvariji, kjer v vznesenosti zrenja, pod škrlatom krvi in smrtnim prtom molim njega, ki je življenje!
Kakšno spremenjenje je, ki ga pokaže majhnega kot sem jaz, ubogega in nemočnega kot sem jaz, gobavega kot sem jaz! Glejte ga, spremenjenega po moji podobi, da me nezadržno pritegne k sebi, da osvoji moje zaupanje v tem, ko se mi kaže, ne takega kakršen je v nebesih, ampak kakršen sem jaz! Kolikšno ljubezen in kolikšno zaupanje mi navdihuje v tem stanju! Tako vidim, tako čutim, da me ljubi, da me je ljubil z vso strastjo, do norosti; tako razumem in okušam tale stavek: “Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi!” (prim. Ezk 33,11). In tale stavek: “Prišel sem rešit, kar je izgubljeno!” (Lk 11,10).
Jezusova ljubezen do nas ni ista, s katero ljubi svojo mater. Ne, ker on ljubi svojo mater, ki je vsa lepa, vsa čista, vsa sveta, kakršno je on sam ustvaril. Tudi njegova ljubezen ni ista, kot jo ima do svojih angelov: tudi oni so čisti, so zvesti del črede, ki jo je on zapustil v staji, da bi tekel za ovco, ki je zašla … Tudi ni tista ljubezen, ki se posveča majhnemu številu izbranih duš, teh neprimerljivih bitij, ki so sama luč in plamen: te so v nekem smislu zaslužile njegovo ljubezen.
Toda ljubezen, ki jo ima On do nas, ki smo nevredni, ubogi, grešni, je dejanje neskončne dobrote. S čim smo jo zaslužili? Žalili smo ga, neskončno dobrega Boga, ga zasmehovali, ga umorili. On pa nam prihaja naproti in nam podarja svoje odpuščanje … več kot odpuščanje - svoje prijateljstvo, svojo ljubezen in vse svoje Srce. Zares je skrivnost nad skrivnostmi to usmiljenje, ki se nikdar ne zadovolji v svoji žeji, da odpušča, ki išče ubijalce Boga po vseh poteh in v dnu vseh breznih, torej grešnike, da jim podari odpuščanje z milo prošnjo in z neskončno potrpežljivostjo.
Glejte, zato smo hoteli poudariti odtenke te čudovito lepe usmiljene ljubezni v duhu nauka svete Terezije Deteta Jezusa. Blato, ki se poniža, je postalo zaklad paradiža, kakor vidimo v primeru Samarijanke.
Dejansko je velika razlika med ljubeznijo, ki je kakor ognjena puščica, ki v njenem siju kar zažari sneg – takšna je na primer ljubezen do svetega Janeza – in tisto ljubeznijo, ki v hudournikih Božje krvi očiščuje, krasi in posvečuje to, kar je blato, kakršna je, na primer, v odnosu do desnega razbojnika in Magdalene.
Zakaj in kako smo zaslužili tako prizanesljivost? Vsi mi smo grešili, potopili svoje roke v kri Križanega, ki je vreden češčenja. Priznavamo, da smo na drugačen način postali krivci, kakor večina drugih ljudi v drami Kalvarije, kajti mi se tega zavedamo in smo prejeli veliko milosti. In prav to je tisto, kar je vrhunec norosti Boga, ki noče izgubiti nikogar, ki ga je ustvaril, četudi je bil ta njegov krvnik. Ali ni to nekaj nedoumljivega za naš ubogi človeški razum?
O dobrota, o usmiljenje? In po vsem tem se še bojimo, se tresemo in še naprej nimamo zaupanja ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar