24. Ljubezen in beda se privlačita

Božja ljubezen v nasprotju s človeško vključuje našo bedo, je naravnana nanjo.

Jezusova ljubezen išče našo bedo: to je medsebojna privlačnost dveh brezen in mi, ki smo na dnu svojega brezna, ostajamo daleč od njega, tako daleč, in ne odgovorimo na njegov klic. Držimo se svojega načina živeti v oddaljenosti, medtem ko se on želi družiti z nami, živeti v intimnosti svojega Srca v naših ubogih srcih. Ker je on tam, mislimo, da se moramo umikati nazaj, se oddaljevati on Njega, ki je rekel: “Pridite k meni vsi ...” Lahko bi rekli, da se skoraj bojimo, da Jezus morda ne pretirava.

Mi pozabljamo, da je med Očetom, ki sodi, in nami - most upanja: usmiljeni Sin!

»Pojdite za menoj – pravi – jaz sem pot! Glejte, moje jasli, moj križ, mojo evharistijo! Zaupajte! Hočem do vrha napolniti brezno vašega strahu z breznom mojega usmiljenja. Toda vi se temu ne odprete zaradi bojazni in strahu.«

»Maloverne duše, trepetajoče duše, ali ne vidite, da je med vsemi vašimi krivdami največja krivda strah: da je nezaupanje to, kar me najbolj žali? Vi, ki niste nikdar zadovoljni s svojimi spovedmi, ki nikdar ne verjamete, da vam je odpuščeno … ki se kar naprej vračate k naštevanju istih spovedanih grehov, poslušajte!«

Neka žena, ki je bila preveč tankovestna, ki je opravila že dvajset življenjskih spovedi, se je nekega dne spet pripravljala na spoved. Po izpraševanju vesti si je zapisala svoje grehe, se še enkrat izprašala, dodala še nekaj k dovolj dolgemu spisku, potem stopila v spovednico, razgrnila svoj list in začela naštevati in vse to množila še z dodatnim natančnim naštevanjem podrobnosti. Dolgo je trajala ta njena samoobtožba ob tišini poslušanja. Končno se ustavi.

“Hči moja, je še kaj drugega?” – “Ne, ne, mislim, da ne”, jeclja. “Oh, da, da: še tole je in potem še ena stvar in še …. in potem … “ in se že drugič ustavi. – Tedaj zasliši glas: “Hči moja, še nekaj je: to je žalitev, ki mi jo povzroča tvoje nezaupanje ...”

Vsa nemirna in zmedena dvigne svoj pogled: spovednica je prazna, namesto spovednika ji je govoril – Jezus sam ...

Ni narobe to, da so naše spovedi zelo dolge, toda živeti v strahu, pomeni poniževati Jezusa Kristusa. Če bi vsi slepi, hromi, gobavi, dvomili o svojem ozdravljenju, ali ne bi zaslužili, da jih spet doleti ista bolezen?

Jezus Kristus je prišel, da uvede zakon milosti in usmiljenja. Če se ga bojimo, to pomeni za njega žalitev, to rani njegovo Srce.

Ali veste, kaj je bilo najbolj nesrečnega pri Judu? Njegova izdaja, njegov samomor? Ne: on ni veroval ljubezni!