sobota, 01. junij 2019

KRISTUSOVO SRCE – VIR PRENOVE p. Tomaž Podobnik DJ

»Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor vame veruje. Kakor pravi Pismo: 'Reke žive vode bodo tekle iz njegovega osrčja'« (Jn 7,37–38).

***

Prenova, za katero si danes prizadeva Cerkev tudi pri nas, ne pomeni najprej zunanje načrtovanje, spremembo ali uvedbo struktur in akcijo, ampak pomeni prenovo človekove notranjosti, srca. V tem se krščanska prenova bistveno razlikuje od vsake družbene prenove.
Od ozdravitve srca posameznikov, družin, cerkvenih skupnosti je v veliki meri odvisna tudi resnična prenova družbe, zlasti počlovečenje kulture, saj prava kultura izvira iz kulture srca. Ne smemo pozabiti, da smo kristjani v družbi – v najglobljem smislu – kakor duša v telesu, kakor beremo v Pismu Diognetu iz 2.stoletja.
Prav je, da že v začetku razmišljanja o Jezusovem Srcu poudarimo osnovno trditev: Če hočemo kristjani prenoviti svoja srca in posredno tudi srce družbe, se moramo obrniti k izviru prenove, k prebodenemu Kristusovemu Srcu, iz katerega nam pritekajo reke žive vode. Pri tem gre za duhovno vizijo cerkvenega izročila in tudi za temeljno vizijo papeža Benedikta XVI. Tu je skrivnost nenehnega rojevanja Cerkve in moč ter svežina njene stalne prenove. Le z ljubeznijo Kristusovega Srca se lahko učinkovito trudimo za spolnjevanje dvojne zapovedi, ki bistveno določa krščansko prenovo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,27).
Če prav premislimo skrivnost našega odrešenja, ugotovimo, da je skrivnost prenove Cerkve in družbe bistveno v poglobljenem češčenju Jezusovega Srca, v duhovnosti, ki je vsa zazrta vanj in zajema iz njega.

Zdrava duhovnost ali pobožnjakarstvo?


Duhovnost, ki se navdihuje v češčenju prebodenega Kristusovega Srca, nikakor ni posladkano čustvovanje in intimizem, ki naj bi ga bili v Cerkev vnesli nekateri mistiki, zanesenjaški duhovni nevrotiki (kot protiutež hladnemu janzenizmu), in to na škodo zdravi krščanski zavzetosti, ki naj spreminja svet. Da ne govorimo o očitkih svojevrstne duhovne magije, malikovalstva ali celo fetišizma, ki jih je slišati na račun te duhovnosti!
Kar je upravičenih očitkov, le-ti nikakor ne morejo izhajati iz resne teološke kritike te duhovnosti, ampak iz psihološke reakcije, ki jo pri mnogih vzbuja njena konkretna zunanja oblika ozirom praksa: pri tem gre včasih za nemogoče kičaste podobe in kipe, sladkobno izražanje, osredotočenje na zunanjost, obrobna pretiravanja, napačna pričakovanja itd. Z druge strani pa je treba tudi poudariti, da umetnost ne more biti bistveni kriterij postavitve ali predstavitve simbolov krščanske duhovnosti in tudi, da zato noben verski simbol ne more biti v obstoju podvržen končni razsodbi umetnostne kritike – ki se poleg tega sama spreminja glede na obdobja.
Ko današnji ljudje slišijo besedo o češčenju Jezusovega Srca, mnogi pomislijo na oznako »pobožnost«, ki jo – po njihovem pojmovanju – že v samem izrazu bistveno označuje svetobežnost. Zato je treba izraz »češčenje Jezusovega Srca« ali »pobožnost do Jezusovega Srca« sproti očiščevati vsake svetobežnosti in ju rajši teološko vedno znova predstaviti kot »duhovnost«, ki se navdihuje ob Jezusovem Srcu, kar vključuje duhovno zrenje (kontemplacijo) in življenjsko delovanje (akcijo).
Vse, kar smo našteli kot pomislek proti češčenju Jezusovega Srca ali celo kot razlog za zavračanje takšne pobožnosti, pomeni spričo njene svetopisemske in cerkvene utemeljenosti izziv in povabilo, da jo teologi, duhovni pisci in umetniki dobro predstavijo.
Ob vseh gornjih pomislekih je končno treba reči, da je iskrena »pobožnost« do Jezusovega Srca – kljub vprašljivim estetskim predstavitvam ali ob njih – v našem narodu in v vesoljni Cerkvi rodila veliko dobrih sadov, zlasti v družinah. O tem pričujejo pretekli slovenski rodovi in zgodovina njihove svetosti. V njih je živela in delovala pristna vera, takšna, ki se ne ustavlja ob zunanji prestavitvi, ampak ki skoznjo prodira do bistva.
Očitek, da je ta duhovnost dokončno preživeta in da ne sodi v sodobno krščanstvo, razodeva samo nepoznavanje njenega bistva, ki ni časovno pogojeno.
Kdor je bral okrožnico Pija XII. o češčenju Jezusovega Srca, ki je bila izdana leta 1956, ob stoletnici razglasitve slovesnega praznika Srca Jezusovega (Haurietis aquas – Zajemali boste vodo, Ljubljana 1958, ponatis 2006, CD 113), bo hitro zavrgel vse omenjene ugovore in predsodke, saj bo spoznal, da je tako imenovana »pobožnost do Srca Jezusovega« solidno biblično-teološko osnovana. Da to ni neka pobožnost med mnogimi drugimi, ampak da v sebi povzema vse krščanstvo. Zasnove te pobožnosti segajo že v Staro zavezo, njeno slovesno razodetje pa je na Kalvariji, ko je neznan rimski vojak s sulico prebodel Jezusovo stran, iz katere sta takoj pritekli kri in voda (Jn 19,34).
Česar ne poznaš, tega si tudi ne želiš, pravi pregovor. »Če bi poznala Božji dar in kdo je, ki ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10), je Jezus rekel Samarijanki ...
Že samo dejstvo, da je Cerkev za vesoljno občestvo uvedla poseben, slovesen praznik Srca Jezusovega in da to pobožnost vedno znova priporoča, bi moralo resnemu verniku zadostovati, da v tem dejanju Cerkve zasluti globoke teološke razloge in da zato zavrže očitke kot krivične in smešne, če že ne razume uvedbe slovesnega praznika Jezusovega Srca kot veliko in resno Kristusovo povabilo.
O bistvu in aktualnosti »pobožnosti« do Jezusovega Srca je papež sv. Janez Pavel II. – bil je ves zasidran v tej duhovnosti – v Paray-Le-Monialu oktobra 1986 govoril takole:
»Bistvene prvine te pobožnosti so stalno vključene v duhovnost Cerkve skozi vso njeno zgodovino. Od vsega začetka je Cerkev zazrta v prebodeno Srce križanega Kristusa, iz katerega sta pritekli kri in voda, simbola zakramentov, ki vzpostavljajo Cerkev; v Srcu učlovečene Besede so (cerkveni) očetje krščanskega Vzhoda in Zahoda gledali začetek celotnega dela našega odrešenja, sad ljubezni našega Božjega Odrešenika, čigar prebodeno Srce je njen posebno izrazit simbol.«
»Ko nas 2. vatikanski koncil spominja na to, da nas je Kristus, učlovečena Beseda, 'ljubil s človeškim srcem', nam obenem zagotavlja, da njegovo 'oznanilo nikakor ne ponižuje človeka: nasprotno, vliva mu luč, življenje in svobodo za njegov napredek, ... saj razen njega ni stvari, ki bi mogla zadovoljiti človekovo srce' (CS 22,21).«
»V Kristusovem Srcu spoznava človeško srce resničen in edini smisel življenja in poslanstva, razumeva vrednost pristnega krščanskega življenja, najde zaščito pred različnimi izkvarjenostmi, zedinjujoč sinovsko ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjega. Na ta način – in to je pristen pomen zadoščevanja, ki ga želi Odrešenikovo Srce – se na ruševinah, ki sta jih nagrmadila sovraštvo in nasilje, lahko gradi civilizacija ljubezni, ki jo tako zelo želimo, kraljestvo Kristusovega Srca.«

Bolezen modernega človeka


V svetopisemskem pojmovanju – pa tudi v pristnem in splošno človeškem pojmovanju – je srce notranje počelo, organ človekovega osebnostnega življenja, notranje središče, iz katerega izhajajo vse silnice njegovega bistva in delovanja, in se v njem združujejo vse zunanje silnice. Srce je skriti izvir in središče vsega človekovega religiozno-nravstvenega življenja in delovanja. S srcem ljudje čustvujemo, s srcem dojemamo, v srcu se odločamo. Srce je najbolj notranje jedro človekove osebe, njeno bistvo. Srce je sedež vseh najbolj notranjih misli, v nasprotju z zunanjim, vidnim človekom.
Če se v tej luči vprašamo, kako je z današnjim človekom, pridemo do čudne in tragične ugotovitve: današnji človek je sploh izgubil svojo notranjost, svoje središče; pozabil je na srce – vse manj ga čuti v sebi in drugih: v družini, v sodelavcih, ljudeh in družbi. Potrebna sta mu temeljni obrat (spre-obrnitev) in poglobitev: iz zunanjosti v notranjost, v srce, kjer prebiva človek.
Ljudje bi torej morali »sestopiti« v svojo notranjost. Drug drugemu bi morali pomagati najti – ali sploh odkriti – srce, saj je srce središče osebe. Brez njega je oseba brez jedra in vsebine, tako rekoč puhla, izvotljena, prazna: samo zunanja maska (mnogo bolj pozunanjena kot pa so jo nekoč pojmovali stari Grki, ki so jo uporabljali v teatru).
Vse dokler ne bomo odkrili v sebi in v drugih živega, utripajočega, čutečega srca, vse dotlej bo tako imenovani personalizem le prazna fraza, prizadevanje zanj pa jalovo početje.
Toda, ali more uspeti poizkus, da človeku spet »vrnemo« srce? Pomislimo na tragični paradoks našega časa:
Ob naraščanju in napredovanju antropoloških znanosti, ob vse globljem in vse širšem poznavanju človekove psihe je prav v civiliziranih deželah, kjer je vse to v razcvetu, v ljudeh in med ljudmi vse manj občutja za človekovo notranjost. Psihologi in sociologi ugotavljajo »krizo identitete«, pa razklanost zavesti, razpršenost osebnosti posameznikov in skupnosti, in tudi, da je že kar »udomačeni« in splošno priznani praktični in teoretični materializem dobesedno popredmetil ljudi in njihove odnose. Še več: psiha sodobnega človeka se nevarno spreminja, in depresija, ki zajema vse širše kroge, se nikakor ne da opisati z dosedanjo metodo diagnosticiranja, kaj šele zdraviti z zdravili in posegi dosedanjih terapevtskih metod. Tehnična kultura (!?) je človeka kot takega (v praksi pa tudi žive ljudi) razstavila na sestavne dele, v osebo pa ga ne zna ponovno sestaviti. V tem oziru je vprašljiv tudi razmah specialnih humanističnih znanosti, ki se jim izmika skrivnost človeka kot takega, skrivnost osebe.
Diagnoza bolezni modernega človeka in družbe je: »deficit srca«, izguba notranjosti. Pri vsem tem je najbolj tragično to, da je svetna terapija te bolezni v bistvu brez uspeha.

Terapija srca


Gornje ugotovitve bi morale spodbuditi vse kristjane, ki se v duhu Cerkve borijo za človeka, da iščejo navdih in moč za njegovo poosebljenje in ozdravitev tam, kjer ga edino lahko dobijo: v Srcu Kristusa, človekovega Odrešenika. Da, v njegovem Srcu, saj se zgolj splošno poudarjanje Jezusa in njegovega nauka kaj hitro izrodi v brezosebni krščanski humanizem – ideologijo, ki v svojem delovanju prezre to, za kar se pravzaprav bori, živo osebo.
Človek bo tem bolj začutil sebe kot osebo, čim bolj se bo osredotočil v osebo Jezusa Kristusa, ali bolje: v njeno središče, Srce, saj je po besedah Janeza Pavla II. oz. 2. vatikanskega koncila Kristus »edinstveno in neponovljivo prodrl v skrivnost človeka in stopil v njegovo 'srce'«
( Odrešenik človeka, 8). Šele »v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zažari skrivnost človeka« (CS 22). Kristusovo Srce vrača človeku njegovo osnovno identiteto.
Ko se danes vprašujemo o vzrokih krize človekove notranjosti (v krizi je človek in ne le nekaj v njem), ne smemo kot kristjani prezreti najglobljega in temeljnega vzroka – ateizma. Ko namreč človek teoretično zanika Boga ali ga praktično izrini iz svojega življenja, obenem zanika samega sebe in samega sebe izrini iz lastne notranjosti v anonimnost. Ateizem pomeni obenem dehumanizacijo, smrt človeka. Smrt Boga v človeški zavesti je smrt človeka v človeku. Teološki in antropološki vidik sta med seboj nujno povezana, in če humanizem, ki ga oblikujejo ideologije, to dvoje ločuje, se le-ta v bistvu obrača proti temu, kar želi graditi, proti človeku. V tem pogledu lahko s teologom de Lubacom ugotovimo, da gre danes za dramo ateističnega humanizma oz. za njegove strahotne posledice.
Če se hoče Cerkev uspešno upreti ateizaciji (to je tudi dolžna, ob spoštovanju svobode vsakega človeka) in tudi dehumanizaciji, razčlovečenju tako v svetu kulture kakor tudi v vsakdanjem življenju ljudi – mora v svoji teologiji, duhovnosti in oznanjevanju vse bolj upirati pogled v Kristusa, ki je konkretno, človeško razodetje živega Boga (»Kdor vidi mene, vidi Očeta« – Jn 14,9). Svoj pogled naj usmerja v središče njegove osebe, v Srce, v njegovo neizmerno etično veličino in darujočo se ljubezen.
Krščanska vera se namreč bistveno poraja iz izkustva Kristusove ljubezni in v njem se tudi ohranja. V tem ima prva okrožnica papeža Benedikta XVI. Bog je ljubezen programski pomen za poslanstvo in delovanje Cerkve, in je v popolnem sozvočju z duhom 2. vatikanskega koncila in s prvo in temeljno okrožnico papeža sv. Janeza Pavla II. Odrešenik človeka.
Ker tega izkustva Boga, ki je ljubezen in se je razodel v Jezusu Kristusu, danes mnogi nimajo, zapuščajo Cerkev in iščejo rešitve v različnih psiholoških metodah samoiskanja, ali pa se preprosto pridružujejo različnim sektam ali novim oblikam alternativne duhovnosti (new age), ki jim nudijo neposredno notranje doživetje, neko umiritev in občutek varnosti.
Sestop človeka v lastno srce je mogoč le ob sestopu v Srce učlovečenega Boga. Le v njem človek zares najde samega sebe. Točneje: človek bo našel samega sebe, če se bo pustil najti, če bo sprejel ljubezen Jezusa Kristusa. Šele ko se človek čuti sprejetega, od Boga ljubljenega, lahko končno najde oziroma sprejme in vzljubi samega sebe, Boga in bližnjega. »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10).
»Človek ne more živeti brez ljubezni. Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez smisla, če ni v njem ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen. Prav zaradi tega šele Kristus Odrešenik popolnoma razodene človeka človeku« (Odrešenik človeka, 10).
Ker je sodobni človek pozabil na srce, ker nima izkustva Božje ljubezni, ki jo razodeva in daje Kristusovo Srce – ali ker se je tej ljubezni zaprl – postaja končno sam do sebe sovražen in napadalen do vseh in vsega. Družba pa, ki jo s tem dejansko soustvarja (in jo soustvarjamo tudi mi kristjani!), postaja zaradi tega vse bolj nečloveška, sovražna in ubijalska.
Gre za kulturo smrti, če uporabimo diagnozo časa, ki jo je izrekel papež Janez Pavel II.
Pomislimo na skoraj vsesplošno opustošenje v družinah, strahotno naraščanje ločitev zakonov, odtujenost med ljudmi in grobost, individualne in kolektivne egoizme vseh vrst, socialno nepravičnost in teptanje človekovih pravic, potiskanje nemočnih in ubogih na rob, zanemarjanje in izoliranje telesnih in duševnih bolnikov ter ostarelih, da ne govorimo še posebej o otrocih: zaradi ločitve staršev osirotelih, nesprejetih, odrinjenih, ljubezni stradajočih in (da ne pozabimo posebnega zločina moderne civilne družbe!) – milijonov splavljenih.
Še zmeraj, pravzaprav vedno bolj je za moderno družbo aktualna diagnoza, ki jo je o ljudeh propadajočega rimskega imperija postavil apostol Pavel, da so (smo) »brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja« (Rim 1,30).
Kako bomo pomagali sami sebi, če ne tako, da se odpremo ljubezni usmiljenega Jezusovega Srca?
Premisleka vredne so besede, ki jih je leta 1981 pred svojimi izrekel vrhovni predstojnik jezuitskega reda, pater Pedro Arrupe, danes Božji služabnik v postopku beatifikacije:
»V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč. Gre za čudovito milost, ki nam jo Bog podarja ... Morda nam manjka nekaj cerkvene ponižnosti, da bi jo sprejeli. Naš apostolat bi v njej našel novo moč in nam ne bi bilo treba dolgo čakati, da bi videli uspehe tako v svojem osebnem življenju kakor v svojih apostolskih naporih ...
Ne bodimo domišljavi in ne mislimo, da smo vzvišeni nad pobožnostjo, ki se izraža v simbolu ali grafični predstavitvi tega simbola. Ne hodimo za 'modrimi in razumnimi' tega sveta, ki jim Oče skriva svoje skrivnostne resničnosti, poučuje pa tiste, ki so postali majhni. Imejmo preprosto srce, ki je prvi pogoj vsakega globokega spreobrnjenja.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar