torek, 4. junij 2019

4. Življenje iz vere




Za patra Matea vera ni vera, če ne raste in ne zajame vsega človeka, če ne preide v dejanja:

Potrebno je vero živeti. Ne gre za navadno vernost, ampak za vero, ki je razsvetljena in dejavna. Prvi del te poti je torej duh vere. Potreben je ta duh, da bi spoznali Boga. Boga! Jezus Kristus ga razodeva. »Nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27).
Ta velika vera je potrebna, da prodremo v notranjost Jezusovega Srca, da ne najdemo pomanjšanega, »skrčenega«, Jezusa. Dovolite mi besedo:»Jezusa, ki je karikatura«, ampak da ga najdemo v polni lepoti njegove ljubezni, v »veličastvu njegove ljubezni«.
Potrebno je prodreti globlje v Jezusovo Srce, do koder je prodrla sulica vojaka Longina, da bi spoznali v tej luči zaklade, ki jih je prihranil za svoje najbližje, za svoje apostole.
Če je res, da služiti Bogu pomeni kraljevati, si upam tukaj dodati, da gre tu za več kot kraljevati; pomeni, da postanemo osvajalci. Da, osvajalci sveta, ki ga je potrebno privesti k nogam Kristusa, Kralja ljubezni; osvajalci v službi njegovega Božjega Srca, ki spreminja svet.
Glejte, to je slava, ki je mnogo večja od slave kraljestev, glejte, to je slava, do katere imate pravico vi, dragi apostoli.
To milost prejmemo v meri napredovanja v duhu vere, v želji, da bi videli Boga, da bi ne vedeli nič drugega, kakor njega samega. Kdor je prežarjen s to Lučjo, ne potrebuje ničesar več.
Pride trenutek, v katerem duša počiva v Bogu, zazrta vanj, tako da ji od tedaj vse ostalo – trpljenje, žrtvovanje, preganjanja – ne pomeni nič več kakor malenkosti, in te se spreminjajo v bogastvo neprecenljive vrednosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar