sreda, 26. junij 2019

26. Luč, ki nas vabi k sebi

Luč nas je ustvarila, Luč nas je rešila – otroci Luči smo: ne bežimo proč od nje!

Samo “malim” dušam je dano, da razumejo do globine ta polet ljubezni. Pogosto pa gre tu za sovražnikovo zavist, da bi vas oddaljil od Boga s tem, da vam vedno znova predočuje vašo raznoliko bedo, vaše krivde.
V tem gre za zaskrbljenost mojega jaza in ne za Jezusovo zaskrbljenost.
Pojdite pred tabernakelj in vprašajte Božjega Učitelja, naj vam pripoveduje o svojem srečanju s Samarijanko. Ali ni bil Jezus prvi, ki je izzval pogovor s to veliko grešnico? Ali so bile morda njegove besede trde, da bi jo prisilile k begu, da bi skrila svojo sramoto? In vendar je ta nesrečnica stala pred Svetostjo samo.
In kakšen vtis je dobila ta ženska, kakšen je bil neposreden učinek stika, med mrtvecem, kar je bila sama, in Življenjem, ki je Jezus?Ali je bil to strah, zmedenost, malosrčnost - ali pa je bilo to le močnejše zavedanje krivde v njeni vesti,združeno z upanjem, ki je prihajalo vanjo z lučjo; ljubezen, ki jo je pretresla in jo spreobrnila tako, da je postala apóstolka tega Učitelja, čigar Srce jo je spremenilo?
Zapomnimo si torej enkrat za vselej ta lepi, tako tolažilni nauk! Nikdar naj ne pozabimo, da se v dobrih dušah začenja zlo tako, da se duše postopno oddaljujejo od Jezusa, in nasprotno, da krepost postane vse resničnejša, vse močnejša v meri, v kateri se duša približuje viru življenja in svetosti, Odrešenikovemu Srcu.
Če se vam torej zdi, da ste na poti kreposti namesto napredovanja zdrsnili malo nazaj, ne bodite zaskrbljeni. Prah vaše nepopolnosti bo toliko bolj opazen, kolikor bolj se boste približali božjemu Soncu. Kolikor bolj so svetniki bližje Bogu, toliko bolj čutijo v sebi brezna svoje nevrednosti.
Če Bog dovoljuje, da začutite v sebi napuh, skušnjavo, vas hoče s tem napraviti bolj ponižne, bolj majhne. Ali mar to, da bolj jasno vidite svojo raznovrstno bedo, res pomeni, da ste postali slabši?

Ni komentarjev:

Objava komentarja