Kdo si ne bi želel blagoslova pri svojem delovanju? Dobro je kdaj pomisliti na tuje delavce, ki so prišli k nam s trebuhom za kruhom in iz ene revščine padli v drugo. Saj se jim tu ne godi prav nič kraljevsko. Tudi nam ne, če gremo iskat zaslužek na tuje. Res se komu takoj z neba nasmehne sreča, a to ni pravilo.
Blagoslov pri delu in delovanju? Kaj je blagoslov za delavca, ki ročno pometa mestne ulice? Kaj je blagoslov za znanstvenika, ki se mu pomemben poskus ne posre¬či? Kaj sploh je blagoslov?
Blagoslovi so božji darovi, pravi neka duhovna pesem. Čakanje na tak dar je pa kdaj dolgotrajno. Ko se oglasi malodušnost, se že potapljamo tako kot apostol Peter takrat tam na tistem jezeru, ko je podvomil. A on je Jezu¬sa videl v živo, mi le v duhu z motnimi očmi.
Moliti za blagoslov pri delu je vneto priporočal bla¬ženi Slomšek. Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. Saj ni treba kar verjeti, lahko preizkusimo. Kako izkušnjo pa tako in tako že imamo. Koliko nam gre delo od rok, kadar se ga lotimo brez prave volje? Kaj šele, če delamo z odporom in nejevoljo! Vzrok marsika¬tere delovne nezgode je prav v tem. Tudi ko nas pri delu premaguje žalost, ni pravega uspeha.
Res gre drugače, če se uglasimo na molitev. Lepo je slišati krepkega gozdnega delavca reči: Pa začnimo v božjem imenu. Vernega športnika se pred tekmo ni sram pokrižati. Učitelj tiho odmoli, preden stopi v razred. Prezebli delavec se spodbuja: Majko božja, za moju dje¬cu! Kirurg se priporoči svojemu zavetniku. Duhovnik se zateče pred oltar. Žena zaupa Materi Božji in se opogumi z možem mirno pomeniti. Primeri dela in de¬lovanja z mislijo na blagoslov nimajo števila.
Jezus ima zagotovo v mislih prav to: biti pri delu in delovanju povezan z njim. Za dolgo molitev potrebuje¬mo čas; da pomislimo nanj, je dovolj le trenutek. V je¬ziku današnje stroke bi rekli, da gre za pretok energije. Ni treba biti učenjaški, verni ljudje od vekomaj vedo, da
se tej energiji reče duhovna (po)moč; priteka pa po žici božje dobrote.
Dela in deluje človek vse življenje. Tudi če ga bo¬lezen priklene na posteljo in je odvisen od pomoči, je po svoje še vedno delujoč. Če ne po drugem, zago¬tovo po tem, kako prenaša trpljenje. Kar nespodobno je, da bi zdravi učil bolnega, kako naj kot bolnik deluje. Dokler nas ne prizadene nesreča, ne vemo, kako bi se borno ob njej izkazali. Vnaprejšnje napihovanje z vsevednostjo se ne obnese. Vnaprejšnja prošnja za Bož¬jo pomoč prinaša več uspeha. Nemara smo malce po¬zabili na vsakodnevno zahvalno in prosilno molitev, da bi se z njo utrdili za preizkušnje. Ali jih bomo premagali ali pa v njih omagali, je zelo odvisno od naše povezanosti z Bogom. Pisatelj Potrč pravi: »Na hudi dan si zmeraj sam.« V globini samega sebe si tako in tako vedno sam, a odrešujoča je misel apostola Pavla: V njem živimo, se gibljemo in smo (prim. Apd 17,28). Če v veri to spozna-mo, se v trpljenju znajdemo blizu Jezusovih ran. V takem delovanju začne pritekati njegov obljubljeni blagoslov. Jezus ne bo zameril, če vnaprej prosimo, naj nas ne zadene kak velik kelih trpljenja. Njegovo Srce bi ranili, če bi to od njega zahtevali.
Na petke v nekaterih naših cerkvah zvon še naznani tretjo uro. Če smo v hrupu že toliko otopeli, da ga ne slišimo, to ni dobro znamenje. Ko pa ob spominu na Jezusovo smrt za hip obstanemo, se nam že odpira nje¬govo Srce.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar