Prvi petek in junijski god Srca Jezusovega. Obnovitev naše posvetitve. Mogoče prvikrat, mogoče že desetič? Za ljubljansko škofijo je leta 1941 škof Gregorij Rožman naznanil obhajanje devetih prvih petkov. Od tega zdaj mineva sedemdeset let. To je dolga življenjska doba, a nekateri devetdesetletniki se lahko še spominjajo tega medvojnega dogodka. Škof je bil v skrbeh zaradi nara¬ščajoče nevernosti med ljudmi in pobožnost prvih pet¬kov je razložil kot zadoščevanje Jezusovemu Srcu za vse žalitve Boga in tudi Cerkve. Tisto leto je vojna udarila šele s prvim zamahom, protiverski duh pa je očitno in prikrito deloval že dolgo. Škof je klical k spreobrnje¬nju in k spoštovanju božjih zapovedi.
Ali je danes ta klic nepotreben?
Privoščimo si pogled v dve družini, ki se imenujeta krščanski. Navsezadnje niti ni pomembno, koliko imata otrok. V prvi se dan začne okoli šeste jutranje ure za star¬ša, malo kasneje pa za šolarja. Zjutraj se niti ne vidijo. Starša na hitro popijeta jutranjo kavo, niti pokrižati se ni časa in že sta na avtomobilski cesti. Kosijo vsi skupaj bolj pozno popoldne, a si ne rečejo niti bogžegnaj. Zve¬čer so na vrsti teve poročila, šolar ima pa še kup nalog za naslednji šolski dan. Ta se hitro približuje, in ker je fant samostojen – saj mora biti – , si čez čas v mikrovalovki nekaj pogreje, se na hitro umije in vrže v dnevno sobo svoj lep in prijazen: » ...noč, oči, mami.« Večkrat gredo na nedeljo k maši in fant se pri verouku sploh ne počuti
slabo. Aja, si kdaj misli, molimo pa pri nas ne kaj dosti, čeprav nas babi zaradi tega dostikrat opomni.
V drugi zjutraj tudi ne zajtrkujejo skupaj, pred kosilom pa najprej molijo. Skupaj molijo tudi zvečer. Ob nede¬ljah se vsak po svoje razletijo k maši; starša sta bralca beril, otroci pa pevke in ministranti. Družinski sklep za novo koledarsko leto je vsakokrat drugačen; največ¬krat je dobrodelne narave. Ne v prvi ne v drugi družini ne mislijo še posebej na prve petke, a ne eni ne drugi ne dovolijo, da bi kdo sramotil kakega človeka ali pa vero.
Podobnih družin je dandanes veliko. Če bi njihovo versko življenje postavili na človeško tehtnico, bi naj¬brž zanihala. Geometrova meritev tudi ne bi pokazala iste črte za mejo duhovnega. Kaj šele v družinah, v kate¬rih je komaj še kaj sluha za vero. Kaj v onih, ki jim je vera popolnoma tuja. Kaj v onih, ki veri nasprotujejo.
Klic k spreobrnjenju je še potreben. Nemara vedno bolj. Treba ga je pa znati slišati. Kljub še taki glasnosti in pogostnosti se ne more dotakniti ušes, ki ne prisluh¬nejo. Pogoj za drugačno pot skozi duhovni svet je pripra¬vljenost za to, da ne zatisnemo ušes glede krščanskih vrednot in kreposti. Vera je med njimi poglavitna. Bl. Slomšku je bila nadvse draga. Imenoval jo je luč; vera bodi vam luč. Kako dragocena je svetloba, pa najbolje spoznamo v temi. Ali se ne znajdemo v temini tudi takrat, ko si v težavnih okoliščinah ne znamo pomagati?
Že najmanjši soj vere nam jo malce presvetli. Zaupa¬nje v božje usmiljenje in pomoč je ta pramenček svetlo¬be. V mističnem videnju sv. Favstine Kowalske je Jezus naročal, naj veliko moli za maloverne. Bila je skrita mo¬
livka za povsem neznane ljudi. Bog bi se ujel v lastno zanko, če ne bi izpolnil svojih obljub. Na to, kako in kdaj se uresničijo, pa nimamo drugega vpliva kot svojo vztrajnost v zaupanju.
Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, pravi ap. Pavel v Pismu Rimljanom (Rim 8,28) in doda¬ja: »namreč njim, po njegovem načrtu«. Treba je zaupati. Na petke in svetke.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar