Janez Krstnik je zadnji prerok Stare zaveze in prvi človek, ki je od blizu zaznal Odrešenika. Začutila sta se, ko sta bila še v varnosti maternice. Prvi dar staršema v njuni čezmerni starosti, drugi dar vsemu svetu po čude¬žnem spočetju. Zaznata se, ko pride Marija streč svoji sorodnici (prim. Lk 1, 56).
Že na začetku skrivnost.
Janez kasneje oznanja krst pokore in napoveduje Re¬šitelja. Ta hodi po deželi s svojimi učenci in se da krstiti Janezu.
Janez se preizkuša v puščavi, Jezus je tam preizkušan.
Janeza vržejo v ječo, od koder pošilja svoje učence spraševat Jezusa, ali je res pravi. Kasneje ga imenuje Ja¬gnje božje (prim. Jn 1,29). Pravi tudi: Sredi med vami stoji on , ki ga vi ne poznate (prim. Jn 1,26). In Jezus nekoč o njem, da Janez ni trs, ki ga veter maje (prim. Mt 11,7).
Janez Krstnik in Jezus kažeta na tako duhovno raz¬merje, ki naj bi ga v medsebojnih odnosih posnemali tudi mi. Ni odveč, da se kot Janez prepričamo o vero¬
dostojnosti soljudi in o obljubah oklicanih voditeljev. Živimo v času, ko nas na vsakem koraku kdo poučuje o zadovoljstvu, sreči, zdravju, uspehu. Govorijo nam o samoizpolnitvi in o stapljanju z vesoljsko energijo. Uči¬jo nas doseči višjo zavest o sebi in kozmosu. Na voljo je mnogo tehnik za umirjanje in premagovanje živčne napetosti. Vse je pri roki. Tudi napovedovalci nam usoje¬nih dogodkov v prihodnosti so na voljo kar po telefonu. Knjig z duhovno vsebino je na kupe.
Janez Krstnik se je v puščavi hranil s kobilicami in medom divjih čebel (prim. Mt 3,4). Kakšna je naša pre¬hrana, vemo. Jezus, ki mu je Krstnik pripravljal ozna¬njevalno pot, se ni branil pogostitev, v puščavi pa se je postil tudi on. V obeh imamo zgled, kako se da krotiti slast. Če se naučimo upreti eni vabi, se utrjujemo tudi proti drugim mikom.
Visoko stoji sonce ob godu Janeza Krstnika. Kresuje¬mo. In o kresi se dan obesi. Krščanski koledar je preroka Stare zaveze umestil na sredino leta. Ljudska vera in do¬mišljija sta prispevali mnogo legend. Poganske običaje sta preoblekli z novim ogrinjalom. Praprotno seme, ki nam omogoči razumeti govorico živali na kresni večer, je prijazen mit. Praprot, položena za hišna vrata, na ka¬teri bo Krstnik mirno prespal, je pokristjanjena prazna vera, da se bo to v resnici zgodilo. Vendar je v njej lepa simbolika. Kaže na svetnikovo navzočnost v našem ži¬vljenju. Tudi skoka čez ostanek kresne žerjavice, kar da prinaša srečo, nam nebo ne zameri. Človek preprosto potrebuje znamenja, ker gre skozi življenje kot popo¬tnik nekam dalje. Krščanstvo oznanja večno posmrtno
bivanje v božjem objemu. Preveč presežno je, da bi si ga mogli pravilno predstavljati. Toda naša domišljija je ustvarjalna, saj je človeku dana bogopodobnost tudi v ustvarjanju. Z lahkoto si izmišljuje zgodbe, s katerimi si pomaga razumeti to, kar ga presega. Tudi Jezus je učencem pomembne reči razlagal s prilikami. Ni samo enkrat dejal: Nebeško kraljestvo je podobno (prim. Mt 13,18.20.22) …, namreč človeku, kralju, vinogradniku, trgovcu. Tudi sicer je govoril v podobah in primerah. Žito, ptice, cvetje, seme, vino, oblačilo, mreže …, vse mu je služilo za pojasnjevanje. Tudi asketski lik Janeza Kr¬stnika.
Ko pa se Jezus približa v mističnem videnju, najsi bo sv. Marjeti Alacoqe ali sv. Favstini Kowalski, govori o srcu in usmiljenju in o pokori. Slednja zadeva nas. V še tako naprednem času, ki nam olajšuje življenje, kesanje in pokora in molitev in zadoščevanje pri Bogu ni izgubi¬lo svoje vloge. Prošnja, zahvala, čaščenje, zadoščevanje ostajajo pot k svetosti; samo svetost odpre nebeška vra¬ta. Bila bi nam nedosegljiva in prag previsok, če Božje usmiljenje ne bi bilo neizmerljivo večje.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar