Veliko vernih ljudi se danes veseli posvetitve novoma¬šnikov. Pripravljajo se slovesnosti. Spregovorili so po ra¬diu. Povedali so, kako in kdaj so zaslišali klic. Zdaj lahko vemo, ali se je kdo obotavljal in kdo je na krilih poletel
h Gospodu. Vsi so se zanj odločili svobodno v svobodi.
Ni povsod na svetu tako. Mladi Li xian min bo v daljni deželi posvečen skrivaj. Maševal bo skrivaj po hišah po¬gumnih katoličanov. Pri vratih bo vedno nekdo na preži. Varovanje mora biti dovolj skrbno. Mladi Li in njegovi verniki so zvesti svetemu očetu. Ne spadajo med vernike državi podrejene Cerkve.
Dve podobi služenja: družbeno svobodna in družbe¬no zatirana. Obe zavezani zvestobi.
»Si res mene poklical?« se nemara še vedno sprašuje marsikateri duhovnik, ki že leta dolgo opravlja svoje po¬slanstvo.
Verniki naj se pa vprašamo, koliko hočemo in znamo ceniti njegovo pastoralno prizadevanje. Ali ga s svojim odnosom postavljamo na raven uslužnostnih poklicev, da ga poiščemo za krst otroka in za pokop umrlih star¬šev, zahtevamo od njega potrdilo za botra, kako spomin¬sko odmaševanje na točno določeni datum, tudi če nas potem ni k sveti maši. In rečemo: »Ni mu hudega, je še vedno gospod.«
Ta »gospod« moli za nas, ko smo mi zanemarili oseb¬no in družinsko molitev. Da je to resnica, pokažejo otro¬ci, ki jih sicer še pošiljamo k verouku, a se mnogi ne znajo ne pokrižati in ne zmoliti očenaša.
Ta »gospod« se za nas kot z mlini na veter bojuje proti tokovom sodobnega poganstva in ostaja dostikrat sam s svojim Bogom, ponavljajoč psalmistov in Jezusov klic: Zakaj, zakaj si me zapustil (prim. Mt 27, 46).
Mar je ta »gospod« le še ostanek spoštovanja, ki so ga duhovniku stoletja izkazovali rodovi prednikov? »Tež¬
ko je prenašati posmehljive poglede«, je javno v homiliji povedal redovnik, »ki sem jih na cesti deležen zato, ker sem duhovnik.«
Gotovo časov, ko je mati začela sina duhovnika vikati, ne bo nazaj. Mi vsi ne onikamo več svojih staršev. Med¬osebni odnosi so se temeljito spremenili. A to nas ne odvezuje od spoštovanja drug drugega.
Pomudimo se ob Jezusu. Skušajmo ga videti ob Gene¬zareškem jezeru. Zamislimo se v njegov poskus. Začenja vabiti neke ribiče, naj pustijo svoje mreže in mu sledijo. Kdo pa pravzaprav je on? Kakšen zaslužek jim pa obe¬ta? A vsi nadaljnji dogodki so nam znani.
Končno pa, saj vprašanje »si res mene poklical« velja za vse kristjane. Si me poklical biti dober oče, dobra mati, dober učitelj, dober delavec, dober kmet, dober vernik …? Torej si mi zaupal. Ne smem te razočarati.
Pa sem te. Razočaral sem te kot vzgojitelj, kot usluž¬benec, kot redovnica, kot duhovnik, kot zakonec, kot politik, kot sanjavi mladostnik in kot onemogli starec. Vendar mi spet in spet prihaja naproti. Hodi okrog vode mojega blatnega jezera in me vabi k svoji studenčnici.
Obljublja in bo izpolnil.
Ena od Jezusovih obljub zadeva njemu posvečene osebe. Tudi danes posvečene novomašnike.
Nova maša je slovenskemu verniku pomenila tako veliko, da je tvegal izrabiti čevlje na poti do oddaljene¬ga kraja slovesnosti. Takrat posebne molitve za svetost duhovnikov niso bile v navadi. Zdaj so, a ne zaradi na¬vade, bolj zaradi potrebe. Če postanejo naša vsakdanja prošnja k Bogu, se nam ne bo zgodilo, da bi ostali brez
posvečevalcev. Ni nam potreben poseben pogum kot marsikje v svetu preganjanim vernikom, le pravo razu¬mevanje Jezusove velikoduhovniške molitve.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar