Zanimivo je opazovati drobne otroške korake v spremstvu odraslega človeka. Oba prideta hkrati na cilj, a vsak z mero svojih stopinj. Kdo od njiju se bolj trudi in kdo porabi več moči? To je mogoče ugotoviti z napra¬vami, ne pa tudi njunega zadoščenja. Z merilca stresa bi sicer mogli razpoznati stopnjo duševne napetosti; zadovoljstvo ali zlovoljnost, veselje ali pobitost pa bi se pokazala le na obrazu, v kretnjah, v glasovih.
Ne le to, da nekatere stvari niso merljive z dosedanji¬mi napravami. Poleg nemerljivega obstaja še neizmerno.
Le-to ni samo neizmerjeno, ampak uhaja zemeljskim me¬ram. Neizmerno, pravimo, je božje usmiljenje.
Ni zločinca, ni krvnika, ni zvodnika, ki mu – če mu je zaradi vsega pri srcu hudo – ne bi bilo odpuščeno. En sam skesan pogled na križ, en sam zdihljaj zadošča duši za polet v svetlobo. Zaradi onega petka takrat v Jeru¬zalemu, kjer je bogo-človek vztrajal do konca, ko mu je bila dosojena sramotna smrt. Od časa do časa nam pride sam povedat, da nismo pozabljeni. Kaj drugega kot to pa so njegove Obljube, sporočene sv. Marjeti Alacoque? Pozabljivcem nam jih nasuje kar dvanajst z zagotovilom, da misli resno. Če ..., če uravnamo svoj korak v smer nje-govega Srca. Ne mara pa nas nasilno zvleči v svetlobo, če izrecno želimo bivati v temi.
A tudi za Jezusovih dvanajst obljub je potrebna vera. Najprej vera vanj. Izkazali so jo mučenci s koledarja da¬našnjega dne. Pred sto sedemindvajsetimi leti. Ta hip se lahko kdo začudi, češ saj tisto leto se je rodila moja (pra)babica! Dvaindvajset mladih Ugandcev je bilo za mučence razglašenih leta 1964. Bili so sežgani, ker so na kraljevo vprašanje Ali mislite še moliti odgovorili: Da, do smrti. To se je zgodilo sredi Afrike v stoletju razvese¬ljivega tehnološkega napredka. A je tudi danes kjerkoli na svetu naša vera na preizkušnji.
Ugandski kraljevi paž Lwanga s somolivci jo je potr¬dil z mučeništvom. Kdo od nas bi to zmogel, ve le Bog. A s svojevrstnim mučeništvom jo potrjuje tudi najstni¬ški šolar, ki edini od sošolcev prihaja k verouku in sveti maši, čeprav se mu posmehujejo, ga izzivajo in ža¬lijo. Kakšno psihično stanje mu zaznamuje merilec stresa: mirno, normalno, napeto, stresno?
Neizmerno ljubeče je Jezusovo Srce. V vsakdanjem di¬rendaju ne mislimo kaj dosti na to. A prav ta begavost in razdrobljenost dneva na potrebne in nepotrebne opravke je lahko vzrok, da se začnemo oddaljevati od jedra in krožimo le še po obodu vedno bolj daleč stran od svetega in božjega. Odveč so nam zapovedi, blagri se nam zdijo naivno razumevanje življenja. Življenje je vendar boj za obstanek. Toda mar v njej res vse šibko propade?
Koledar današnjega dne zaznamuje tudi spomin na papeža Janeza XXIII. Zaradi dobrodušnosti si je pri¬služil vzdevek Janez Dobri. Menda se na Kitajskem najvišje odlikovanje, ki ga je možno dobiti, imenuje Do¬ber človek. Dobrota je krepost, ki se ji je težko upreti, ni je pa lahko uresničevati. Ljudska izkušnja pravi celo to, da je sirota. Evangeljsko načelo ljubezni do bližnjega je res marsikdaj izigrano, a zato ni nič manj učinkovito. Ne le Janez XXIII. ali pa mati Terezija, Janez Janež, Jožef Kerec, Pedro Opeka ..., vsakdo ga lahko udejanji. Z dobrimi deli pač. S skrbjo za sočloveka. V stvareh je izmerljivo, v dejanju je neizmerno.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar