Vemo, leto vere nam je oklicano zato, da bi poglobili osebno verovanje v Boga, s tem pa prekvasili testo kr¬ščanstva. Toda, kako? Preprosto: vero poglobimo z bolj zbrano in bolj redno molitvijo, z dobrodelnostjo in zakramentalnim življenjem. Posledično se okrepi naše pričevanje, kar vključuje pogum, da izrazimo versko pre¬pričanje tudi v javnosti.
Ne zadošča biti veren le zasebno, sicer pa se obnaša¬ti neprizadeto, kakor da bi bila vera vredna toliko kot odločanje za sprotni jedilnik. Saj je vernost naša du¬hovna hrbtenica. To ne velja le za krščansko vero; tudi za vsako drugo. Biti zvest v veri pomeni živeti po njenem nauku, če ga le spoznamo za pravega. Veliko govorimo o medverskem dialogu, pa marsikdo ne ve, kaj naj bi to bilo. Nič drugega kot spoštljiv odnos do drugovercev in nekaj vednosti o tem, na katerih temeljih gradijo verstva svoj odnos do sveta in neba.
Kristjani živimo iz Svetega pisma, utemeljenega na božjem razodetju. Temeljne smernice naše vere so zaje¬te v katekizmu. Razložene so nam pri verskem pouku in pri oznanjevanju Božje besede. Vednost in znanje si poglabljamo še sami z branjem verskih in duhovnih vsebin. Saj velja tudi za področje vernosti stara življenj¬ska izkušnja: kamor se nagne drevesce, tja bo raslo dre¬vo. Ravno zato je tako zelo pomembno družinsko versko življenje.
Življenje po veri kaže svoj obraz v krepostih. Resni¬coljubnost, poštenje, zvestoba. Vse Jezusovo zemeljsko življenje je bilo prepleteno z njimi. To, kar zdaj sporoča preko posebnih razodetij, se v ničemer ne razlikuje od Božjega razodetja. Cerkev ne potrdi mističnih videnj, če razglašajo kakršna koli mimosvetopisemska in mimoka¬tekizemska sporočila.
Slišati je glasove, da je Cerkev zastarela in okostenela organizacija, ki se krčevito opira na preživela in neži¬vljenjska določila. Pa to ne drži kar povprek. Cerkev kot občestvo verujočih se opazno prilagaja ljudem v prak¬tičnih vidikih. Res ne kar vsak teden, ampak tedaj in tam, kjer to pripomore k boljšemu razumevanju verskih vsebin. Pomislimo, domači jeziki so po vsem svetu posta¬li tudi liturgični jezik, sobotna večerna sveta maša lah¬ko nadomešča nedeljsko. Že samo ta dva dejavnika sta versko dogajanje približala ljudem. Ne more pa Cerkev spremeniti Jezusovega velelnika: Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje (prim. Mr 10,9), pa tudi nobenega drugega Božjega sporočila ne. Cerkev lahko spremeni le določila, ki jih je postavila sama, novo stališče pa ne
more razveljaviti Božjih zapovedi. Ena od cerkvenih za¬povedi se je nekoč glasila: Ne sklepaj slovesne ženitve v prepovedanem času. Kasneje pa: Sklepaj zakon po cer¬kvenih določbah.
Krščanstvo je pod vodstvom Cerkve – ustanovil jo je pa Jezus – vedno oznanjalo enakopravnost med spolo¬ma, potrebo po izobrazbi, pravico do plačila, oskrbe v bolezni in pomanjkanju, dostojanstvo osebe, spo¬štovanje življenja, zaščito otrok in brezpravnih oseb, svobodno odločanje, pravico do miru in sožitja. Vse to je rodovitna prst, da se na njej razrastejo kreposti. Gojijo jih vse velike religije, pa tudi državni sistemi. Pozor¬nost do sočloveka je že ena od njih. Mar ne gre pohva¬liti uslužbenca na kliniki, ker pošlje pacientu, ki so ga že odpustili domov, na njegov domači naslov razglednico, ki bi jo bil sicer prejel v bolnišnici? Mirno bi jo lahko vrgel v koš, pa je ne. To je na videz zelo drobno dejanje pozornosti, ima pa neizmerno ceno. Kolikor več je majhnih dejanj, toliko bolj človekoljubna postaja celo¬tna družba. Jezus pa ni nikoli rekel, da je nebeško kralje¬stvo namenjeno le kristjanom in Cerkev ni še nikogar od njenih nasprotnikov ali zanikovalcev Boga obsodila na pogubljenje. V letu vere kaže razmisliti tudi o tem.
Srce Jezusovo,
usmili se nas
Ni komentarjev:
Objavite komentar