Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi, da so nam »vrata vere vedno odprta« (ap. p. Vrata vere). Na dan za Gospoda, na nedeljo, se naša vera krepi ob sveti maši. Za mučenca Grozdeta je bila evharistija – tako sveta maša kot sveto obhajilo – »sonce življenja«. Lahko bi še živel, res da že močno prileten. Odraščal je pa v času, ko so bile rane maše na petek in svetek že ob šestih zjutraj, ko je pridiga trajala najmanj pol ure in ko je bil ob nedeljah že ob dveh popoldne še tako imenova-ni krščanski nauk prav v vsaki fari. In cerkev se je spet napolnila z ljudmi, med njimi pa ni manjkalo otrok.
Take so bile nedeljske razmere naših starih staršev, ki so si večino verskega znanja pridobili iz poslušanja v cerkvi. Preostali nedeljski dan so porabili za druženje s sosedi in sorodniki; kmečke mame so otrokom zakrpale luknje; gospodar je stopil do kakih ozar in se razgledal po zoranih njivah. Telefona za splošno rabo še ni bilo. Kino in šport sta posrkala vase predvsem ljudi iz mesta. Na cerkvenih vratih je že marsikdo brez kake zavzetosti za vero vseeno še stopil čez njihov prag.
Zdaj že dolgo govorimo o razkristjanjenosti družbe. Pred petdesetimi leti je papež Janez XXIII. prav zaradi te pereče stvarnosti sklical 2. vatikanski zbor. Ob njegovi visoki obletnici je sedanji sveti oče razglasil Leto vere, poudarjajoč njena odprta vrata za vsakogar.
Ta čas ima že vsak otrok svoj mobilnik, po interne¬tu doseže zadnjo špranjo sveta. Bolj suvereno se suče po medmrežju kot po domačem dvorišču in si priklika na
dan koristne in pogubne vsebine. Če se mu le zahoče, tudi duhovne. A te ga zanimajo najmanj.
Če bi Jezus danes živel na zemlji in če bi se odločil – tako kot nekoč – prehajati iz kraja v kraj, bi prav ver¬jetno imel v avtomobilu tablični računalnik. V žepu ne¬pogrešljiv mobilnik. To ni navrženo kot Odrešenikova karikatura. Papež sam pravi, naj Cerkev tudi z uporabo sodobnih medijev odpira vrata vere.
Vendar pa: Jezus je samo tisti Jezus, ki nam je poznan iz Svetega pisma. Tisti in tak nam govori vedno isto. Le mi se v odnosu do njega spreminjamo. Odprta vrata vere je natančno to, kar je tudi papež Janez Pavel II. izrazil z vabilom »Odprite vrata Kristusu«. Naš zasuk od stvari, ki nas raztresajo, k Njemu, ki podarja mir. Naši stari starši so ta mir znali ceniti.
Mi ga nadvse potrebujemo. Mir kot umirjenost v sebi in toliko zunanje tihote, da lahko drug drugega slišimo. Jezusove obljube Marjeti Alacoque kažejo natančno v to smer. Njihova središčna točka je molitev s čaščenjem božje usmiljenosti. Vključuje našo prošnjo za soljudi; za verne in neverne, za posvečene in za laike, za grešne in za svete, za bližnje in daljne in tudi za »oddaljene«, ki jim je bilo oklicano eno od prejšnjih namenskih let. Kaj če je nekaj krivde na meni in tebi, da se je medtem kdo iz notranjosti verskega kroga oddaljil na njegov obod?
Primož in Felicijan, mučenca za vero, omenjena na koledarju današnjega dne, sta bila nekoč zelo čaščena kot priprošnjika. Na včerajšnji datum rojeni Primož Tru¬bar je sinova zaupal v njuno varstvo. Na vratih vere, na¬mreč protestantske, sta trdno »stala inu obstala« oba.
Obenem, ko dihamo zrak ekumenizma, za katerega se je vneto prizadeval bl. Slomšek, nas mora samo veseliti, da skozi široko odprta vrata vere lahko zagledamo svoje krščanske sobrate kot enako zavzete iskalce smeri do Poti, Resnice in Življenja.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar