Vrata vere so nam v tem letu že dolgo na široko od¬prta. Vsak zase ve, kako vstopa skoznje. Kje tičimo: ali smo luč pod velikim senčnikom in ali drugi mečejo na nas svoje sence ali svetlobo.
Vera je osebni odnos do Boga, tako kot je zaupanje oseb¬no odnos do sočloveka. Z mnogimi smo si na »ti«, z mno¬gimi ne najdemo pravega stika. Večkrat se je za prijazen odnos treba potruditi. Prosite in vam bo dano, trkajte in se vam bo odprlo, iščite in boste našli (prim. Mt 7,7). Ta nasvet velja tudi pri vzpostavljanju prijateljstva z Bogom.
Vsak zmore najti svojo pot vere. Vsak se v veri malce po svoje oklepa Boga. Težaški delavci s tršo besedo, otro¬ci po otroško, starci po tresoče, matere po materinsko, učitelji zaupljivo, duhovniki z vdanostjo, znanstveniki s
strmenjem. Ni konca navezujočih poti, kot ni konca obli¬kovne pestrosti življenja.
»K sebi vodi otroke ljube in ne želi nobenega pogube,« tudi ne pogube svobodomislecev, ki se s svojim umova¬njem radi zavihtevajo nad one oblake, iz katerih v Svetem pismu kdaj spregovori sam Bog. »Tukaj počiva France Prešeren, nejeveren, a vendar veren.« Tak nagrobni napis si je namenil avtor Krsta pri Savici, iz katerega preseva čisti katekizem katoliške vere. Ta svobodomiselni duh, ki si je tragično zavozlal osebno življenje, je vneto prebiral Hojo za Kristusom, natresel dosti pikrih besed na račun duhovnih gospodov, želel pa umreti »previden in v sveto olje djan«. Njegova vera je bila samosvoje prešernovska. A ker je Bog večji od človeškega srca, je lahko sprejel v svoj objem tudi onega slovenskega razumnika, ki se je za življenja oddaljil od vere, na vprašanje, ali bi ob smrti želel imeti ob sebi duhovnika, pa odgovoril pritrdilno. Le da ga v smrtonosnem pljusku morskega vala ni bilo ob njem ...
Ne verujem v Boga, a ga pogrešam. Tako izrazi svoj odnos do presežnega prenekateri človek, ki ga je vrglo iz zavetja vere. Zelo napačno pa je meniti, da vera zmanjšuje ali celo preprečuje nezgode, nesreče, bolezni, razočara¬nja, trpljenje, izgubo, smrt. Žalost je žalost in trpljenje je trpljenje. Olajšano je le v tem, če je osmišljeno. Nevernik si bolezensko stanje osmisli s tem, da bolečine pogumno prenaša zaradi sozakonca, otroka, staršev, da njim prihra¬ni nekaj dodatnih skrbi. Kot da Bog ne bi znal tudi te žrtve všteti v zaključni obračun!
Hlepenja po duhovnosti je med ljudmi vedno več. Ra¬znih tehnik umiritve za dolg seznam. Vsaka med njimi je
razglašena za najboljšo. Niti poceni niso. A po srečo je človek pripravljen iti tudi na konec sveta. Blaženi Slomšek bi nam zatrdil, da je sreča domá doma. Vera zaneslji¬vo osrečuje. Kar tista preprosta, nefilozofska. Kar ona s pogledom na milijarde zvezd in ona, ki zna občudovati metuljeva krila. Mikro- in makrokozmos. Kar opazi mi¬kroskop in kar odkrijejo teleskopi.
Pa oni črviček, ki grize navznoter. Kak modrijan bi človeštvo rad prepričal, da je vest civilizacijski pojav. Tako kot tudi vse vrednote in tako imenovane kreposti. Pa običaji, šege, navade. Vse pojavne oblike kulture. Ne gre takih ugotovitev kar zanikati, a zakaj pokaže malček obžalovanje prej, kot mu je povedano, da udarci njegovih ročic v naš obraz niso primerni.
Vest je božja varovalka, podarjena vsakemu člove¬ku. Če dovolimo, da otopi, se nepridiprav lahko raz¬vije v zločinca.
Vse kaže, da bo vest na vedno večji preizkušnji. Če¬dalje več je primerov negativnega odnosa do kristjanov. Vedno več poguma je potrebnega za pričevanje. Pre¬tresljivo je slišati duhovnika, ki v homiliji omeni, da se počuti kot izvržek družbe, ko se kdo na cesti obregne obenj. Ponekod v razvpiti demokratični Evropi pred¬stojnik prepove uslužbencu prihajati v službo s križ¬cem na verižici. Odpira se pereče vprašanje zvestobe Bogu. Jezus je napovedal, da bomo zaradi njega oso-vraženi (prim. Mr 13,13); zdaj smo na vrsti mi, da mu ostanemo zvesti.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar