Verjetno se za skrbi, bolezen, trpljenje, nesrečo še ni¬smo Bogu velikokrat zahvalili. Svetopisemskemu Jobu smo bolj podobni v tarnanju nad težavami kot pa v za¬hvali zanje. Toda on je svojo bridko usodo strnil v spo¬znanje: Bog je dal, Bog je vzel, naj bo hvaljeno njegovo
ime (prim. Job 1,21). Saj bi mu radi kdaj pritrdili, a kot da nam ne gre z jezika.
Apostol Pavel je tudi Jobovega mnenja. Spodbuja, naj se nenehno zahvaljujemo. Kako naj se sirota zahvali, da ne pozna očeta? Zakaj naj se trpin zahvaljuje za neoz¬dravljivo bolezen? Ali pa begunci za to, da morajo bežati v neznano.
Globoko veren človek je sicer sposoben izreči Bogu prav za vse težave svoj vdani boglonaj. Vendar zahvale ne kaže pojmovati preveč ozko. Širše razumljena zahva¬la je v tem, da zaradi preizkušenj ne obsojamo Boga; tako se z vajo v potrpežljivosti vede ali nevede dotikamo božje dlani, ko gojimo upanje, da bodo stiske minile. To je oblika naše vnaprejšnje hvaležnosti. Ko kasneje po¬gledamo na dogodke iz časovne daljave, se pokaže, da nas je stiska izmodrila. Včasih uvidimo, da nam je ena nesreča preprečila drugo, ki bi bila še večja.
Rêči prosim in hvala, so nas starši učili že v ranem otroštvu. Na prošnji in zahvali, na pozdravu in opravi¬čilu temelji osnovna oblika kulture. Na njej gradi tudi Sveto pismo stare in nove zaveze. Jezus se je nebeškemu Očetu zahvaljeval in ga tudi prosil. Apostole je učil, kako naj pozdravijo, ko stopajo v hiše. »Recite najprej: Mir tej hiši« (prim. Lk 10,5).
Kdo ne bi bil vesel takega pozdrava, saj ima moč blagoslova! Tega se ne zavedamo dovolj, sicer ne bi bili pozabili starih domačih pozdravov, nanašajočih se na božjo pomoč: Zbogom. Bog daj dober dan.
Zahvaljujte se, nenehno se zahvaljujte. V to smer nas spodbuja apostol Pavel. Hvaležni naj bomo ljudem in
Bogu. Legendarni planinec Joža Čop je imel navado reči: »Pa boglonaj, ker smo prijatli.« Tako je na svojih po¬teh pozdravljal celó naključne ljudi. Med namrščenci se nihče ne počuti dobro, toda ali znamo biti hvaležni pri¬jaznim ljudem? Ne gre za darila, le za pozornost. To je lahko samo vesel pozdrav, saj sogovorcu razjasni obraz.
Ali se je treba zahvaliti tudi za vero? Komu? Reče¬no je, da je vera milost. Ta pa priteka od Boga. Potem gre za vero zahvala Bogu. Res, zakaj mu ne bi bili zanjo hvaležni. A zahvala gre še komu; verjetno staršem, sta¬rim staršem, botrom, prijateljem, ki so nas učili moliti in nam bili zgled v veri tudi zaradi življenja po veri. To pa vključuje spoštovanje nedelje in praznikov, prejemanje zakramentov, dobrodelnost, odnos do ljudi, do domovi¬ne. Na nekaj od tega nas gotovo veže kak spomin. Tudi spomin na prav določenega človeka, nemara sovaščana, sodelavca, neznanca, ki smo ga občudovali zaradi kake prav posebne lastnosti. Mogoče je bila pa to domačinka, ki je vsakemu prišleku, ki se je doselil v vas, skrivaj obe¬sila na kljuko svež kruh, drobno znamenje pozornosti? Mar jo je mogoče pozabiti? Že to, da ne pozabimo do¬brih del, je trajna zahvala zanje.
Človek je bolj usmerjen k radostnemu kot k resnemu in trpečemu doživljanju. Evangelije imenujemo veselo oznanilo, napotki v njih pa niso humoristični. Jezus se v oznanjevanju ne kaže kot kak radoživ veseljak, ampak kot dostojanstven vodnik. Sam pravi, da ni prišel zaradi zdravih, ampak bolnih, grešnih (prim. Lk 5,31). V Kani je nemara tudi on plesal, a evangeliji poročajo predvsem o njegovem resnem prizadevanju za rojake. Iz časa nje¬
govega trpljenja je ohranjena prošnja k Očetu: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi (prim. Lk 22,42).
Počasi, prav počasi se nam nemara le posreči Bogu zahvaliti za vse, kar imamo, in še za to, česar nimamo.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar