V kakem nabožnem zapisu piše, da je sv. Alojzij, ki je zavetnik mladine, preživel svoje življenje brez skušnjav, in podobno nam je predstavljen tudi sv. Stanislav Kost¬ka. Njuna krepost se še posebej nanaša na šesto božjo zapoved. Vera pri svetnikih tako in tako kot da ni vpra¬šljiva, kar je veliko bolj razumljivo kot to, da ne bi imeli nobenih skušnjav; ne glede na kaj le-te merijo.
Mladi ljudje iz slovenskega okolja imajo na voljo sodobnega vzornika, zavetnika bl. Alojzija Grozdeta. Njega pa glede skušnjav ne moremo idealizirati v tem smislu, da ga ne bi bile obremenjevale. Sam jih namreč glasno omenja. Obenem pa tudi to, kako jih premaguje.
Toda koliko se mladi ljudje – ali pa sploh mi vsi – za¬tekamo k zavetnikom in priprošnjikom? Leto vere nas usmerja tudi k njim. Vsak od njih je osvetljen z njo, z vero. V njeni moči je premagoval težave. Zaupal je v božjo pomoč in si jo izprosil, izmolil, iztrpel. Ni odveč vedeti o njihovih križih in težavah. Tudi za legendarnimi pripovedmi tičijo stvarne preizkušnje, podobne našim.
Kaj pa so skušnjave drugega kot preizkušnje? Tudi ne¬izbežne so, sicer ne bi bile omenjene v očenašu. Jezus, ki ga odlikujeta dobrota in usmiljenost, sam ni bil brez njih. Krepko se je ruval s hudobcem. Še učenca Petra je ob neki priložnosti nagnal od sebe samo zato, ker mu je ta svetoval lagodnejšo pot (prim. Mt 4,10). Pomislimo nase, kako radi ubiramo ravno najlažje poti!
Reši nas hudega, dodaja Jezus v očenašu. To húdo se nanaša tudi na prejšnjo prošnjo. Če namreč ne premaga¬
mo skušnjave, neizbežno sledijo posledice. Te so težje in lažje, odvisno od tega, v čem smo podlegli. Past je v tem, ker nam skušnjava vsako vabo osvetli z najbolj mikavni¬mi barvami; te pa – žal – niso obstojne.
Zakaj toliko ljubezenskih pesmi, ljudskih in umetnih, žaluje za izgubljeno življenjsko srečo, ko ostaja za ognjem ljubezni le opustelo pogorišče? Življenjske izkušnje ka¬žejo tudi z umetnostnimi besedili na človekovo krhkost na področju nravnosti in odgovornosti. Bl. Grozde se je tega zavedal in se ohranjal z molitvijo in zakramenti. Sv. Alojziju in Stanislavu je bilo morda z nekaterimi sku¬šnjavami res prizaneseno; priprošnjiki mladim in starim pa so vsi trije in še marsikdo od svetih.
Čaščenje Jezusovega Srca je primerno zdravilo proti različnim zapeljivostim. Tudi proti lenobi, opravljanju, častihlepnosti ali proti zavisti. Rešuje nas pred občut¬kom večvrednosti, ko se spomnimo, da je glede sebe Jezus menil: »Kaj mi praviš, da sem dober« (prim. Mr 10,18), ko pa je tak edino nebeški Oče. To daje misliti, da se je temeljito zavedal svoje človeške narave.
Premišljevanje evangeljskih izrekov nas kmalu prepri¬ča, da zelo zvesto povzemajo življenjske resnice. Spo¬mnimo se one o kamnu, ki da naj ga prvi vrže v grešnika, kdor se še ni pregrešil zoper enako – končno pa: ali pa kako drugo – pregreho. Lažni pravičniki so drug za dru¬gim odhajali, a tudi Jezus grešnice ni obsodil. Ne zato, ker bi bil enake vrste grešnik, ampak zaradi usmiljene narave svojega božjega bistva. V osebnem razodetju sv. Favstini Kowalski se je razkril kot Božje usmiljenje.
To usmiljenje sega čez vse človekove padce in pregre¬he. Vendar je brezbrižno zanašanje brez osebnega pri¬zadevanja za svetost žalitev Božje dobrote. Vsakomur je bilo po zakramentu sprave že kaj odpuščenega. Iz izku¬šenj vemo, da kaže zaupljivo ponavljati očenašno pro¬šnjo: Ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar