Danes je praznični dan. Smeli bi se v nekem oziru primerjati z Izraelci. Ta narod ima bogato zgodovino, pot do sedanje državnosti pa je bila naporna in dolga. Naša tudi. Toda ali se pomena samostojnosti in držav¬nosti zavedamo tako trdno in globoko, da ju tudi dovolj spoštujemo? Že po odnosu do zastave, grba in himne se meri naša zavednost. Res, da ob intonaciji himne vstane¬mo, stojimo pa premalo vzravnano. Če potem še zaplo¬skamo, pomeni, da nam več pomenijo pevci kot vloga domovine. Ob himni in razvijanju zastave molčimo, to je drža našega spoštovanja.
Dan državnosti in dan samostojnosti sta tako pomen¬ljivi znamenji, da jima moramo nameniti tudi molitveni spomin. Maša za domovino izraža našo zavezo zvestobe in zahvale tudi Bogu, da nas vodi skozi razgibane čase, skozi mir in vojne, skozi letne čase in čez tektonske pre¬mike zemeljskih in družbenih plasti.
Jezus je živel v okupirani domovini, kakšen je bil nje¬gov odnos do države? Širnemu področju sveta je tedaj vladal rimski cesar Gaj Oktavian Avgust. Jezus je bil ro¬jen v času, ko je vladar ukazal, »naj se popiše ves svet« (prim. Lk 2,1) in so se ljudje hiteli popisovat »vsak v svoje mesto«. Iz Nazareta do Betlehema je bila pot kar dolga. Nadaljnje okoliščine so nam znane. Tudi prva ogroženost Jezusovega življenja. Tvegana pot družine do Egipta. Počasi spet nazaj do Nazareta. Molk o njej od darovanja v templju do dvanajstega leta Jezusove sta¬rosti. Ponovno molk, dokler se mladi tesar ne odloči za
glasno oznanjevanje. Kmalu je razumljen kot človek, ki naj rojake poveže v neodvisno kraljestvo. V resnici pa preseneti s stališčem: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je njegovega (prim. Mt 22,21). Brez upira¬nja. Brez vstaje. Mar ni to mevžasto za naše pojme?
Veliko damo na pravice, manj smo pa zanje hvaležni. Državnost je ena med njimi. Jezus je bil do rimskega ce¬sarstva razpoložen podobno, kot so bili naši bližnji pred¬niki do Avstro-Ogrske. Slovenski možje so bili ponosni, da so ji služili kot vojaki tako v miru kot v bojevanju. Bila je država in kot državljani so izkazovali ponos. Tudi bl. Slomšek, ki se je še z mnogimi drugimi zagovorniki pe¬hal za narodove pravice. Raba maternega jezika je bila na prvem mestu. Odnos do materinščine je bil v okupi¬rani domovini boljši kot je v samostojni državi.
Judje v Izraelu izražajo še danes pred zidom žalova¬nja, ostankom ostanka nekdanjega templja, spoštovanje do svoje davnine. Mi se komaj kdaj spomnimo knežjega kamna in svojih dednih pravic.
Božje kraljestvo, o katerem je govoril Jezus, je onkraj naših zemeljskih in ozemeljskih meja. Leto vere nas spo¬minja, kako vstopiti vanj. Po nezamenljivi poti molitve in zakramentov. Ni obvozov, ni bližnjice, ni hitrih cest, ni ekspresnega vlaka, ni nadzvočnega letala, ni vesolj¬skega plovila, ki bi nas odložilo tja. Ostaja le Jezusovo izročilo: Jaz sem pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6). Njegov zgled imamo v podobi Dobrega pastirja. Še ve¬dno hodi in nas išče. Kdaj tudi po sporočilih mistikom, ta čas z Letom vere, vedno z oznanjevalci, kar je vsak duhovnik in kar naj bi bil vsak vernik. Zgled nam ponuja
z obhajanjem svatbe in s križevim potom, s smrtjo in vstajenjem. Z vsem, kar je vmes, in to je naš čut za izpol¬njevanje dolžnosti in za zaupanje Vanj. Ob tem so trije stebri za urejeno osebno in družbeno življenje, omenja jih Ivan Cankar, granitno trdni: »Mati. Domovina. Bog.«
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar