Stara zaveza, prerok Izaija. Kralj Ahaz, in prerok ga opominja. Gre za zmago v boju. Srce ljudstva je vztrepe¬talo, kakor trepeta drevje v gozdu pred vetrom, poroča Sveto pismo (Iz 7,2). Sporočilo Boga Davidovi hiši pa je jasno: Če ne boste verovali, ne boste obstali (Iz 7,9).
Pomenljiv izrek, veljaven v različnih okoliščinah. To velja za vse modrostne izreke. Njihovo sporočilo je tako močno izčiščeno, da je, čeprav izvzeto iz izvirnega sobesedila, veljavno v vseh časih.
Če ne boste verovali, ne boste obstali. Treba se je samo nekoliko umiriti in se zamisliti, pa se nam ta izrek potrdi v osebni izkušnji. Marsikaj se nam je že podrlo, ker nismo vztrajali v zaupanju.
Jezusovo Srce je ena sama spodbuda k zaupanju, k veri v njegovo usmiljenost. Jezus je utelešena uresniči¬tev spodbud vseh prerokov Stare zaveze. Dolga stoletja so napovedovali dovršitev mnogih opogumljanj; uresni¬čil jih je Jezus s svojim življenjem in delovanjem. Po¬slal je Svetega Duha kot ohranjevalca njegovih besed
in dejanj. Kljub temu človek in človeštvo spet in spet ubere svojo pot nekam proč, kjer želi biti samosvoj, ne¬odvisen vladar. Hitro pa začne širiti lovke zasužnjevanja. V našem času z ideološkimi, tehnološkimi in genetskimi zamahi.
Nič novega pod soncem (prim. Prd 1,9). Še en ve¬ljaven svetopisemski izrek za vse čase. Jezus je prišel Staro zavezo dopolnit z evangelijem, veselim sporo¬čilom. Rojakom se je prepustil v križanje, v sramotno obsodbo na sramotno smrt v takratnem rimskem cesar¬stvu. Z vstajenjem je najbolje dokazal svoj božanski iz¬vor, pa kot da nam tudi to ne zadošča. Ali se zato vrača med nas v mističnih videnjih, kakršna so značilna za Marijo Marjeto Alacoque, v našem času pa za sv. Fa-vstino Kowalsko? In obljublja in prosi in svari in čaka.
Če ne boste verovali, ne boste obstali. Res ne gre verjeti kar vsakemu prividu ali pa namernim zavajanjem. Preden Cerkev potrdi pristnost privatnih razodetij, mine veliko časa in opravljenih je veliko preiskav. Čaščenje Jezusovega Srca in njegovih dvanajst obljub je utemelje¬no na preverjenosti; pa tudi po vsakem posamezniku, ki kako obljubo sprejme v obseg svojega verovanja, se izkaže kot varna popotnica skozi življenje.
Vredno se je zamisliti v Jezusovo družinsko bivanje, nič drugačno od življenja njegovih rojakov. Očitno je bilo delavno in tako zelo navadno, da se ga evangelistom ne zdi vredno omenjati. Kako se je sam v sebi pripravljal na javno delovanje in na postopno razkrivanje božjega sino¬vstva, ne borno nikoli vedeli. Gotovo pa je bil duhovno in čustveno trdno povezan z Očetom in je v trojstvu z
njim in Svetim Duhom ves čas vzporedno bival tudi nad zemeljsko stvarnostjo. Bil je nedeljena enost z Jahve¬jem, in če ga je v svoji človeški govorici klical Abba, kako bogomil je bil šele v duhovni spojenosti z njim!
Senca sence tega odnosa vendarle obdaja tudi nas, ko se potopimo v pomen Jezusove dobrote in v globi¬ne njegovega nauka. Takrat to oboje po svojih šibkih močeh tudi udejanjamo in se na poseben način čutimo povezane v širše krščansko občestvo. Čutimo, da nam je Bog blizu. To se navezuje na Jezusovo obljubo, da se bo zaradi naše gorečnosti v nas vnema za dobro še okrepila.
Če nas žalosti, ker vemo, da nas pogosto zanese v površnost, je dobro ponoviti očenašno prošnjo: ne vpelji nas v skušnjavo, kar pomeni: ne daj, da bi nas preplavilo malodušje. Gospod že ve, kako bo ukrepal, in kdaj.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar