Ni tako malo vernikov, ki menijo, da Cerkev vero izko¬rišča v svoj prid in se zato ne odzivajo na njena vabila. Tudi čaščenje Jezusovega Srca pojmujejo kot trik usta¬nove, imenovane Cerkev.
Tej se da marsikaj očitati; toliko več, kolikor se ima¬mo sami za popolne. Njena zgodovina je posuta z razno¬vrstno navlako vse tja do očitne grešnosti posameznih papežev in do udinjanja posvetnim vladarjem. Kot da bi bil Jezus, njen ustanovitelj, želel, da se Cerkev ravna po Petru, prvem papežu. Le čemu je prav njemu zaupal »ključe nebeškega kraljestva«, saj je imel dobro izkušnjo z njegovo nezvestobo.
Ravno ta odločitev nam v letu vere lahko utrdi zau¬panje v Jezusa in v Cerkev. Mi bi se težko odločili, da bi dali zmikavtu varovati zaklad, Jezus je pa nestanovitne¬mu apostolu tja daleč v prihodnost zaupal nas in vse, ki prihajajo za nami. Verjel je, da se bo zaradi nezvestobe izkazal prav z zvestobo. Umrl je za Jezusa in nam tako
tlakoval pot vere. Stoletje za stoletjem stopa Cerkev po stopinjah prvega papeža in se izkazuje z vso njegovo de¬diščino: od grešnosti do svetosti.
Številni narodi so si prizadevali in se še prizadeva¬jo doseči stopnjo državnosti. Šele ta zagotavlja visoko stopnjo neodvisnosti. Ne obstaja pa brez vodstva in za¬konodaje. Niti plemenske skupnosti ne delujejo kot raz¬puščena, ampak kot urejena čreda. Kako bi potem mogla biti Cerkev izjema? V njeno strukturo je usmerjenih mnogo topov prav v času, ko je po svetu državnih ura¬dov čedalje več. Urejena skupnost potrebuje vodila, tako kot jih potrebuje najmanjša družbena celica, ki ji rečemo družina.
Možno, da bodo vnuki naših vnukov doživljali zelo drugačno ureditev Cerkve, a te ne bo brez papeža in duhovnikov, saj brez njih ne bi bila več zvesta svojemu ustanovitelju. Ta je dejal – in smemo mu verjeti –, da je vrata podzemlja ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). To »podzemlje« smo kdaj tudi mi, ko se s svojo viharnostjo zaletavamo v stebre Božjega izročila.
Čaščenje Jezusovega Srca ni edina in tudi ne za¬povedana oblika duhovnosti. Zanjo se odločimo, če jo doumemo kot primerno pot za svoje življenje po veri. Če je v hiši nebeškega Očeta mnogo bivališč (prim. Jn 14,2), je tudi veliko smeri do tja. Smer je vedno pre¬močrtna, poti pa so lahko vijugave. Marsikateri človek se odloči za novodobne poti duhovnosti in išče na njih posebne energijske točke za okrepitev svoje zavesti in za stapljanje le-te s tako imenovano vesoljsko zavestjo. Filozof in pesnik Wolfgang Goethe (beri: gete) pravi:
Imenuj Boga, kakor hočeš, Bog je drugačen (= kot si predstavljaš). Mnogi iskalci se z raznih poti duhovnosti vrnejo na staro uhojeno stezico in se umirijo v spozna¬nju, da se nam Bog, ki nas v vsem visoko presega, daje prepoznati po svoji Besedi.
Lahko se zgodi, da se kdaj v življenju lovimo le še za bilko svoje vere. Mnogi se veri tudi povsem odtujijo. Ne¬katerim se zdijo verniki neuki in zaostali v razumevanju življenja. A dogaja se tudi to, da kdo dojema vero bole¬stno natančno in trpi ob vsakem raztreseno odmoljenem očenašu. Veliko vernih ljudi trdi, da z lahkoto verujejo v Boga, ne zmorejo pa verjeti v posmrtno življenje.
Ne govorimo brez pomena o trdni in šibki veri, o otro¬ški in pootročeni, o zreli in preizkušeni, majhni in veliki veri. O veri in neveri. V eni od teh oblik se gotovo najde¬mo.
Jezus pa svetuje: Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo (prim. Lk 11,9). Čim bliže njegovega Srca.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar