Ali imamo še izostreno uho za pesem zvonov? Ali sploh slišimo zvoniti angelovo čaščenje? Pred leti je od nekod prišla pobuda, naj bi na svoji poti ob opoldan¬skem zvonjenju za nekaj hipov obstali in tako izrazili povezanost človeštva v prizadevanju za mir. V deželah srednjeevropskega časa bi hkrati zastal korak na tisoče in tisoče ljudem. Predlog menda ni bil nikjer uresničen. Pokazal je pa na potrebo, ki jo vedno glasneje poudarja¬jo psihologi in terapevti. Izražajo jo z nasvetom: Ustaviti se!
Vsaj počitniški in dopustniški čas nam omogoča, da se nekoliko umirimo. Mimo so leta, ko je posebno mlade ljudi mikalo videti svet z avtostopom, zdaj ga spoznava¬jo na rednih šolskih ekskurzijah.
Že daljna preteklost pa je čas, ko je kdo peš poromal v Kelmorajn in se več mesecev ni vrnil. Domačim in pri¬jateljem je z dolge poti prinesel odpustek: drobno sveti¬njico iz kraja, ki velja za zadnji dom sv. Treh kraljev. Peš je kdo poromal v Rim, v Večno mesto. Redki, zelo redki so videli Sveto deželo. A saj je bilo romarskih krajev kar
v domačih krajih veliko, dokler jih nista zatrli trda roka in hladna pamet cesarja Jožefa II. Kljub vsemu jih je ne¬kaj preživelo in vzniknila so nova. Romarstva ni mogoče zatreti.
Romar je pešec. Romar premišljuje. Prisluhne vsem zvonovom. Romar se odpove udobnosti. Želi se pokori¬ti. Romar je molivec. Ceni prejem zakramenta sprave v romarski cerkvi. Romar se gre na romanje prerodit.
Leto vere je spodbuda, da obudimo stari način roma¬nja, če nam le zdravje to omogoča. Dolga, naporna hoja in pravi namen upočasnita hitenje. Zelo je pomembno, da to obliko vernosti približamo otrokom. Tem, če ne trenirajo za zahtevne športne panoge, noge zakrnevajo. Že nedeljski popoldanski obisk kakega hribca s cerkvijo jim pomeni napor. Vendar je vsak napor potreben, tudi če nima verskega ozadja. Na družinskem pohajanju se utrjujejo medosebne vezi. Otroci čez leta odkrijejo dra¬goceno doto, pridobljeno na takih poteh. Pokaže se v poznavanju krajev in v spominu na doživetje družinske¬ga sobivanja zunaj stanovanjskih prostorov.
Dandanes se za to ponuja veliko več možnosti kot pred stoletjem, ko je družinsko idilo zaznamoval skoraj samo nedeljski počitek v prijetni senci, pozimi ob peči, in praznično romanje v kak božjepotni kraj. Kljub vse¬mu so preprosto preživeti dogodki globoko zaznamovali otroke in starše.
Ko zdaj vedno bolj glasno poudarjamo pomen med¬generacijskega odnosa, se moremo česa naučiti prav iz preteklosti. Česar danes starši zaradi razsutega delovne¬ga dneva ne utegnejo na vzgojnem in verskem podro¬
čju utrditi na delovne dneve, jim more uspeti ob koncu tedna. Le pravila družinskega življenja je treba urediti tako, da je prosti čas napolnjen s premišljeno izbrano vsebino. Navajanje že majhnega otroka na doživljanje narave in občudovanje stvarstva pusti v njem zelo moč¬ne vtise. To mu utrjuje temelj za kasnejše razumevanje sveta in življenja. Preprečuje brezbrižnost do družbenih in religioznih vprašanj. Mladega človeka presenetijo ro¬marske cerkve s svetimi stopnicami; svetimi štengami, kot piše v starih zapisih. Začudeni so ob številnih votiv¬nih podobah. To in še marsikaj drugega, kar srečamo na skupaj prehojenih poteh, je dediščina, tudi tako zname¬nita, da z vpraskanimi imeni na stenah dokazuje davno sled domačega jezika. Končno gre za spoznanje, da smo nekje doma in da je ta dom edinstven. Nikjer drugje ni ponovitve našega okolja, pa če bi obhodili ves svet.
Pogled v junijsko zvezdno nebo zadošča, da se zave¬mo, na kako majhnem drobcu vesolja, na tem zelenem planetu Zemlja, nam je popotni Galilejec zapustil uhoje¬ne sledi svojih božjih stopinj.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar