Čudno se sliši, kar beremo v pismu apostola Pavla; da se moč izpopolnjuje v slabotnosti in da se ne bo hvalil z drugim razen s slabostmi.
Prav radi se s slabimi stvarmi ne hvalimo. Gotovo je pa pomembneje, da se z dobrimi ne poveličujemo. V tem tiči nauk; apostola je, česar tudi ni zamolčal, zbadal trn. Ni se ga mogel znebiti. Lahko si belimo glave, kaj bi to bilo. Navrženo je mnenje, da ga je mogoče žalosti¬lo, ker je bil majhne postave. Pri glasnem oznanjevanju gruči poslušalcev bi to že utegnilo biti ovira. Pri šivanju šotorov, s čimer se je apostol Pavel preživljal, pa velikost ni pomembna. Toda trn je trn in kdo ga nima?
Pavel, ki je iz preganjalca kristjanov postal apostol in je umrl kot mučenec, je iz vere v vstalega Gospoda tve¬gal vse. Pri Atencih zavrnjen, od oblastnikov zaprt in pretepen. Ta dvakratni brodolomec, pisec številnih pi¬sem svojim spreobrnjencem, za svoj čas skoraj svetovni popotnik, je znal biti lačen in sit, kot sam pravi; ni mu bilo odveč sprejeti gmotnih uslug trgovke s svilo, lenim Tesaloničanom je pa odločno pribil, da naj ne je, kdor ne namerava delati.
Ob vsej Pavlovi iskrenosti utegne biti za nas tolažil¬na spodbuda, naj si po njegovi izkušnji moč krepimo s svojo slabotnostjo. Sam Jezus je bil namreč Pavlu dejal: Moč se dopolnjuje v slabotnosti (2 Kor 12,9), on pa Ko¬rinčanom in nam sporoča, da se zelo rad ponaša s svoji¬mi primanjkljaji, da bi se v njem utrdila Kristusova moč.
Jezusove obljube so nam pri tem velika opora in pomoč. Ne glede na stan, v katerem živimo, se lahko za¬nesemo nanje. Če je naša vera slabotna, se nam bo s posvetitvijo njegovemu Srcu okrepila. Ni mogoče, da v našo plitvo posodo vere ne bi dodal zrnce božje arome, tako kot dobrosrčen človek ne gre brezbrižno mimo po¬moči potrebnega. Človeška dobrotljivost pa je le senca božje dobrote. Jezus, imenovan Dobri pastir, tudi dobro ve, kdaj človeški čredi priskrbeti polne jasli, kdaj pa naj se sama dolgo trudi za preživetje. Takrat se lahko izka¬že sočutje do bližnjega. To pa vedno prinaša blagoslov evangeljske pomnožitve kruha. Delitev sproži pomnože¬nje ljubezni. O tem vedo iz izkušnje povedati interniran¬ci ob spominu na kako razdeljeno skorjo kruha.
Kaj pa Jezus, ali se je kdaj počutil nemočnega? Naj¬brž ni zaradi lepšega »z močnim glasom« ponovil psal¬mistove tožbe: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil (Ps 22,2)? Očeta je proseče nagovoril, naj mu prizanese s trpljenjem. Ni pa tega zahteval in tudi v tem je naš učitelj. Verjel in veroval in vedel je, kakšno očiščujočo moč ima trpljenje. Njegovo za vse človeštvo, naše vsaj za sočloveka: brata, prijatelja, sozakonca, bolnika, duhov¬nika, zapornika, državnika, sodelavca … Rahlja presuše¬na tla odnosov s sočutjem in tako plemeniti neposredno okolje. Kolikor več posameznikov to doume, toliko večja mreža dobrega se razpenja čez svet.
Vendar nas veliko stvari vleče proč od pristne človeč¬nosti. Slabotnost je naš stalni spremljevalec. Otepamo se s skušnjavami. Saj se kdaj kesamo že kar vnaprej, ker vemo, kako smo krhki in majavi. Toda že Izaija nas to¬laži z obljubo, da Bog »tlečega stenja ne bo ugasnil in
nalomljenega trsta ne bo zlomil« (Iz 42,3). Jezus nam po apostolu Pavlu sporoča, da šibkost in slabotnost ni nobena katastrofa. Samo spopasti se je treba z njo in božja pomoč pri tem je zagotovljena. Kot da tega ne bi bili še nikoli skusili?
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar