… da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod (Lk 1,45). Tako je Elizabeta pozdravila Marijo, ko ji je ta prihitela streč v judovsko gričevje. Omenjena je Marijina vera, poudarjeno pa je blagrovanje osebe, ki veruje.
A če vera ne bi prevzemala tudi Elizabete, sorodnice ne bi sprejela s tako pomenljivim pozdravom.
Ali je vera res blagor? Najbrž smo kdaj že doživeli nekaj blage nevoščljivosti, češ blagor tebi, ker imaš vero. Očitno neverni to dobrino pogreša. Marsikdo jo razume kot nekakšen domišljijski azil v življenjskih preizkušnjah in raznovrstnih težavah. Si veren, pa je kar vse rešeno. Nisi veren, mar zato gnil zob bolj boli? Je vera samopre¬vara, saj jo neka ideologija označuje kot opij? Zakaj je Jezus večkrat rekel: Tvoja vera ti je pomagala. Mar trpi¬nom ni pomagal on?
Katekizem nam razlaga, da je vera milost. Milost pa je božji dar. Vendar dobrotljivi Bog z milostjo vere ne
obdari vsakega človeka enako. Kako da Jezus ni ozdravil vseh ljudi in zakaj se mora kdaj celo papež posloviti s sveta v hudih bolečinah?
Na vero se rad prisesa dvom. Zasejan je bil že v raju; v onem prvobitnem človekovem duhovnem stanju, ko je prvi človeški par bolj verjel Zapeljivcu kot pa svojemu Stvarniku. Skozi vse zgodovinske dobe človeškega na¬predka se vlečejo posledice prvotne nevere.
Vprašanje milosti vere pa ostaja. Izkušnje kažejo, da je treba potem, ko smo poučeni v veri, z milostjo sodelo¬vati, kar pomeni prositi zanjo in se že s tem v veri utrje¬vati. Čaščenje Jezusovega Srca nas lahko dvigne na viso¬ko raven vere. Jezusove obljube, sporočene v mističnem stanju sv. Marjete Alacoque, so vse po vrsti rodovitna tla za naše zaupanje. Verovati namreč pomeni nič več in nič manj kot zaupati. To pa nam je že bolj razumljivo. Zaupamo navsezadnje tudi človeku. Ko zaupamo zdrav¬niku, ko verjamemo v njegove sposobnosti in znanje, se naše zdravstveno stanje krepi. V telesu se sprožijo krepil¬ni procesi, odzove se na stomilijone celic. In ker pravijo zdravniki, da je treba z zdravljenjem sodelovati, je laže razumeti, da je treba sodelovati tudi z milostjo. Okrepi nam šibko vero.
V družbenem življenju izkazujemo zaupanje izvo¬ljenim poslancem. Izvoljeni so bili zato, ker smo zelo verjeli njihovim obljubam, skoraj verovali vanje. Te so izpolnili ali pa prelomili, kakor se tudi mi sami vedemo do ljudi, ki verjamejo našim besedam. Toda od besed do dejanj je težaven korak, je v šoli rad deklamiral učitelj, ko nam je razlagal ritmične mere.
Blagor ji, ki je verovala in verjela, da se prepušča skrivnostnosti posebnega materinstva. Mogoče ji je bilo potem, ko je izrekla svoj da, tudi tesno, kajti odnosa z zaročencem ni mogla kar izničiti, kot da ga nikoli ne bi bilo. Kaj šele on! Kot mož vere se je izkazal potem, ko ga je pomirilo sporočilo sanj, pa tudi sicer, saj zaročenke ni hotel osramotiti. Ko poslušamo evangeljski odlomek o tem dogajanju, se mogoče ne poglobimo dovolj v do¬godke, ki so usmerili odrešenjsko zgodovino. Iz Mariji¬nega zaupanja, iz njene vere v božjo vsemogočnost, se je človeštvu nasmehnila milost odrešenja. In spet: za vse to nam je potrebna vera. Ne meter, ne tehtnica, ne labora¬torij. Nič od tega ne more prodreti v skrivnost Božjega učlovečenja. Zgolj vera.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar