Ko se zatekamo v Jezusovo Srce, imamo v mislih nje¬govo usmiljenost in se nanjo zanašamo. Saj nas Jezus k temu tudi spodbuja. Na kaj in na koga pa se je zanašal on? Zanimivo, v svojih svetlih in temnih urah ni klical matere, ampak – očeta! Razumemo, da nebeškega Oče¬ta. Celo zelo ljubkovalno: Abba! Mar ni s tem izražen poseben naklon do razmerja, ki ga vsebuje očetovstvo?
Jezus je od rojstva živel v družini, kakršna je dolga stoletja veljala kot izvorna družina; rodovna povezanost obeh staršev in otrok. Te vrste družina je začela v našem civilizacijskem okolju razpadati. Veliko je enostarševskih družin; a ne zato, ker bi eden od roditeljev umrl, ampak zato, ker se je odločil odseliti.
Ko bi se v zakonskem nesoglasju starša zatekla v Je¬zusovo Srce, se družinska harmonija ne bi tako usodno razglasila. Otroci najbolj zaznamovano občutijo družin¬sko ločenost, a se je prej ali slej kar privadijo. Ko odra¬stejo, mnogi spontano povzamejo vzorec svojih staršev. Tudi sicer vedno več mladih zakonsko zvezo dojema kot nepotrebno formalnost in se odloči za manj obvezujoče partnerstvo. Brez posebnega zadržka, če sta obliki sobi¬vanja pravno izenačeni.
Tako prakso žal povzamejo tudi kristjani. Leto vere je namenjeno tudi njim. Jezusovo Srce govori tudi njim. Gre za odločitev: sprejeti blagoslov ali živeti v dvoje brez zakramentalne milosti.
Daleč je že čas, ko so se otroci, če je umrl oče ali mati, bali dobiti očima ali pa mačeho. Na najbolj slabem gla¬
su je bila prav ta. Kruto in sovražno do otrok iz prvega zakona jo opisujejo ljudske pesmi in pripovedi. Tako kot so bili še pred sto leti v družbi zaničevane nezakonske matere in nezakonski otroci. Še krščanski pogled nanje je bil usmerjen mimo Jezusovega srca. Naš čas je v tem bolj čuteč, bolj evangeljski. Žal pa v sklepanju sobivanja dveh spolov manj božji.
Kakšno bi bilo Jezusovo otroštvo, če bi med ljudmi obveljal kot nezakonski otrok? Vse je bilo odvisno od Marijinega zaročenca. Jožef ni zaman sveti zavetnik oče¬tov. Božji Sin je kot njegov rejenec vstopil v Davidov rodovnik in kot ročni delavec je prispeval svoj delež v tedanji družinski proračun. Kot vsak otrok je tudi on za starše pomenil srečo in skrb. Odraščal je v družini in do danes ni preklical svojega stališča, naj tega, kar je Bog združil, človek ne ločuje. Zbranim je dejal: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se, na za¬četku pa ni bilo tako (prim. Mt 19,8). Zdaj nam zaradi naše trdosrčnosti razpadajo družine. Ko namesto ljube¬zni zavlada kakršna koli nezvestoba, se v odnos naseli nasprotje ljubezni. Ni pomembno, s katerimi besedami poimenujemo to nesoglasje; posledice lahko prepreči le klic na pomoč – priklic božje milosti.
V dobrem in hudem, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju …
V splošnem si predstavljamo, da je v Sveti družini te¬klo vse gladko; tako milobno, kot je naslikano na podo¬bicah. Sveti Jožef tesari, mali Jezus nabira deščice ali pa opazuje Marijo, kako prede. Celo kako vedrico vode ji pomaga nesti. Saj takó je gotovo tudi bilo. A verjetno ne
samo takó. Tudi v to družino so pljuskali zunanji vplivi. Bila je odvisna od krajevnih navad in državnih zakonov, od dela in zaslužka, od počitka in utrujenosti, od pri¬čakovanj in izpolnitev. Tudi Sveta družina se je morala učiti biti družina. Čeprav vemo le malo o njenem de¬janskem življenju, nam to, kar nam je znano, kaže zelo stvaren obraz.
Nečesa nam ni treba ugibati. Trdno smo lahko prepri¬čani, da je živela molitveno življenje in da je tudi Jezus spoštoval sobotni dan.
Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar