ponedeljek, 29. junij 2020

29. Sveta daritev je središče vsega duhovnikovega življenja.

Sv. Jožefmarija Escrivá de Balaguer, španski duhovnik, ustanovitelj Opus Dei, je svoj duhovniški poklic prav zaradi povezanosti s sveto Evharistijo zelo cenil. To se je videlo tudi pri njegovem pobožnem maševanju. Nekaj časa je bil kaplan v cerkvi sv. Petra Nolaska v Zaragozi. O njegovem takratnem maševanju je arhitekt José Romeo povedal: »Maševal je s premori in zbrano. Videti je bilo, da ga ne more nič raztresti. Pri maši se je bilo mogoče nazorno prepričati o tem, kar je pozneje Jožefmarija sam pojasnil: sveta daritev je bila središče vsega njegovega duhovnega življenja. Zelo zbrano pa se je za daritev zahvaljeval tudi po maši.«
Odvetnik Pedro Rocamore je izjavil: »Med mašo se je z Jožefmarijem dogajalo neke vrste spremenjenje. Ne pretiravam. Bogoslužje mu ni bilo formalno opravilo, marveč nekaj presežnega. Vsaka beseda je bila nabita z globokim pomenom in notranjim poudarkom. Brez pridige, brez homilije, že sam način, kako je maševal, že vznesenost, s katero je obhajal daritev, že to je bilo tako silno, da je prehajalo tudi na nas, ki smo bili zraven.«
V času španske državljanske vojne se je Escrivá s svojimi skrival na različnih krajih, da ga ne bi zajeli in ubili. Končno je našel zatočišče pri honduraškem konzulu. Vsak dan je pol ure govoril o Kristusovem življenju. Redno je maševal in hranil sv. Rešnje telo za obhajilo in češčenje. Evharistijo je hranil v okroglih srebrnih posodicah, te pa je postavljal v omaro, pred katero je vedno gorela majhna žarnica. Za to so vedeli tudi drugi begunci. Nekdo od njih je povedal: »Zbrani pri molitvi v tem prostoru smo tako nekoč opazili, kako so otroci prihajali k omari in skozi ključavnico pošiljali Gospodu poljubčke. Božjega služabnika je to zelo ganilo.«
Ko je s svojo skupino sklenil, da med državljansko vojno zapusti Španijo, jih je po tihotapskih stezah vodil fant Antonio. Bilo je 28. novembra 1937, pred prehodom čez mejo. Escrivá je maševal na velikanski kamniti ploščadi, pod mogočno skalo, s katere je padal slap. Antonio si je v svoj dnevnik natančno zapisoval dogodke iz odprave. O mašni daritvi njemu nepoznanega ustanovitelja Opus Dei je zapisal: »Njegove jasne in razločne besede so ti segale v srce. Nikoli še nisem bil pri takšni maši, kakršna je bila današnja, pa ne vem, ali zaradi okoliščin ali zaradi mašnika, ki je svetnik …«
Nekdo drug je povedal, da je ustanovitelj Opus Dei rad »oblegal tabernaklje. Ko je zagledal cerkveno pročelje ali silhueto zvonika, je v mislih stopil pred Jezusa v Najsvetejšem zakramentu in zmolil molitev za prejem duhovnega obhajila.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja