Ko je bil naš častitljivi Božji služabnik Friderik Baraga študent na Dunaju, se je povezal s sv. Klemenom Dvoržakom, ki je tako lepo maševal, da so hodili k njegovi maši tudi duhovniki in celo škofje. Pozneje je Baraga vstopil v ljubljansko semenišče in bil v ljubljanski stolnici posvečen za duhovnika 21. septembra 1823. Naslednje jutro je imel že ob petih zjutraj v stolnici pri oltarju sv. Rešnjega telesa tiho novo mašo.
Ko je bil kaplan v Metliki, je ob nedeljah in praznikih dvakrat maševal. Zapisal je: »V veliko tolažbo mi je, da imam zdaj še vse nedelje dve maši, zjutraj in dopoldne, doma ali na kakšni podružnici.« S svojimi prihranki je dal v Metliki obnoviti veliki oltar in oba stranska oltarja.
Ko je prišel v misijone, je takoj poročal, da se domačih spominja pri vsaki sveti maši. Kjer ni bilo cerkve, je takoj sam postavil leseno cerkvico. Ko je v eni takih cerkvic opravil prvo sveto mašo, je zapisal: »Kako sem bil pri tem cerkvenem opravilu ganjen in Bogu hvaležen! Misel, da na tem samotnem kraju, sredi pragozda, stoji zdaj siromašen, a svet tempelj živega Boga, v katerem se brezmadežno Jagnje daruje nebeškemu Očetu – ta misel me je zagrabila s tako silo, da sem jokal od notranjega veselja in nisem mogel najti besed, da bi se bil Bogu zahvalil. To je dobro, da Bog ne gleda na naše besede, saj vidi naša srca. Ta cerkvica je sicer iz lesa in lubja, pa vendar mislim, da je bolj dragocen tempelj kakor marsikatera z zlatom in umetninami okrašena evropska cerkev, ki jo obiskovalci skrunijo z mlačnostjo in celo z nedostojnim vedenjem.«
Sv. Leopold Mandić je občutil pri sveti maši in obhajilu veliko duhovno veselje. Nekaj trenutkov po maši je bil kakor zamaknjen v Jezusovo navzočnost v sebi.
Glede zahvale po maši je svetnik zapisal: »Zahvala po maši je najdragocenejši trenutek v mojem življenju. Jezus je neskončno bogat, pa ne more dati svojemu duhovniku več, kot mu da vsak dan pri sveti maši. Pravičnost zahteva, da se mu duhovnik zahvali. Mnogi so opustili zahvalo zaradi pomanjkanja vere in ljubezni. Jezus je ozdravljal bolnike samo z dotikom svoje obleke. Kaj bo šele storil v nas s svojo evharistično navzočnostjo? Mi smo poklicni delivci Božjih darov. Izkoristimo vse možnosti, da izprosimo milosti grešnikom, sorodnikom in rajnim.«
Neka redovnica je pričevala: »Pri sveti maši darujem Gospodu ves dan, vse napore in prizadevanja, da bi živela po Njegovi volji. Ko se združim z Njim v svetem obhajilu, vem, da sem prejela Božjo ljubezen. Gospod bo v meni ves dan, vsak trenutek bom živela iz Njegove moči. In ko se vračam iz cerkve ter vzhajajoče sonce obsije vse stvari z mehko svetlobo, čutim, da tudi v meni sije Sonce.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar