torek, 09. junij 2020

9. Imejmo zaupanje v moč mašne daritve.

Sveta maša ima, ker je Kristusova daritev, neskončno vrednost. Ni samo hvalna, zahvalna in zadostilna, temveč je tudi prosilna daritev. Pri njej lahko izprosimo različne milosti. Našo prošnjo posreduje nebeškemu Očetu Jezus sam. Pri tem se sklicuje na zasluženje kalvarijske daritve. Kolikor je sveta maša naša daritev, ima le končno vrednost, odvisno od naše pripravljenosti in sodelovanja. Naša prošnja mora imeti vse tiste lastnosti, ki jih ima dobra prosilna molitev. Biti mora ponižna, zaupna, vztrajna in vdana v Božjo voljo. Razume se, da mora biti tisto, za kar prosimo, nekaj dobrega in koristnega za naše zveličanje. Prednost imajo duhovne dobrine.
P. Leopold Mandić je imel veliko zaupanje v moč mašne daritve. Zanj je bila sveta maša vir vseh milosti. Mnogi so se zatekali k njemu. Poglejmo dva primera.
Leta 1934 je gospa Ada po rojstvu otroka hudo zbolela. Dvakratno zdravljenje na kliniki v Padovi ji ni nič pomagalo. Ostala je v postelji z visoko temperaturo in s hudimi bolečinami. Dva zdravnika sta ugotovila, da bi bila potrebna težka operacija, a uspeha ji nista mogla zagotoviti. Šestindvajsetletna Ada je bila obupana ob misli, da bo morala zapustiti moža in otroka. Soseda je poklicala p. Leopolda, ki je bolníco spovedal. Potem ji je zagotovil: »Gospa, ne jokajte, dajte se operirati! Vsak dan se vas bom spomnil pri sveti maši. Zagotavljam vam, da boste popolnoma ozdraveli!« Na dan operacije je p. Leopold za bolníco maševal. Težka operacija je popolnoma uspela. Ada se je iz bolnišnice vrnila ozdravljena. Z možem in otrokom se je prišla p. Leopoldu zahvalit. Svetnik jih je blagoslovil in jim priporočil, naj gredo vsak dan k maši.
Bilo je leta 1935. Gospod Emerik je odhitel v Padovo po zdravnika. Njegova žena se je že dva dni zvijala v porodnih bolečinah in ni mogla roditi. Ko je hitel mimo kapucinske cerkve v Padovi, se je spomnil na p. Leopolda in ga je obiskal. Ko mu je vse razložil, ga je pater vprašal: »Verujete?« »Da, oče!« mu je odgovoril Emerik. »Potem pojdite takoj v baziliko sv. Antona in bodite pri maši na svetnikovem grobu! Vrnite se domov in poglejte, kako je z ženo, potem mi pridite povedat!« »Oče, saj bom šel k maši, a ne zdaj, pač pa pozneje. Najprej moram poiskati zdravnika, moja žena umira.« »Rekel sem vam, da pojdite takoj k sv. maši.« Emerik je ubogal, bil pri sv. maši na grobu sv. Antona, nato je odhitel domov. Na veliko veselje je ugotovil, da je žena brez težave rodila fantka prav tedaj, ko je on po maši odšel iz bazilike. Še istega dne je ves vesel pripovedoval p. Leopoldu, kaj se je zgodilo. Pater mu je odvrnil: »Ali vam nisem dejal, da verujte v sveto mašo?«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja