sobota, 13. junij 2020

13. Prvo obhajilo svete Terezije Deteta Jezusa

Sv. Terezija Deteta Jezusa je prvo sveto obhajilo prejela pri enajstih letih 8. maja 1884. O njem je zapisala materi Agnezi Jezusovi, to je rodni sestri Pavlini:
»Čas mojega prvega svetega obhajila mi živi v srcu kot spomin brez oblakov. Mislim, da bi ne mogla biti bolje pripravljena, kot sem bila.«
Sestra Pavlina ji je tri mesece pred prvim svetim obhajilom sestavila molitveno knjižico kot pripomoček za pripravo. Terezija je dan za dnem nizala žrtvice in ponavljala vzdihe iz knjižice. Opravila je tridnevne duhovne vaje. O samem prejemu Jezusa je zapisala:
»Najlepši dan vseh dni je slednjič prišel. Kakšne nedopovedljive vtise so v moji duši zapustile vse drobne malenkosti tega rajskega dne. O, kako sladak je bil ta prvi Jezusov poljub moji duši! Poljub ljubezni je bil. Čutila sem se ljubljeno, pa tudi jaz sem govorila: 'Ljubim te, za vselej se ti izročim!'
Ni bilo prošenj, ne bojev, ne žrtev. Jezus in uboga Terezija sta se že davno srečala s pogledi in se razumela. A ta dan se nista samo pogledala; zlila sta se v eno. Že nista bila več dva. Terezija je izginila, kot izgine kaplja v brezbrežnem oceanu. Ostal je le Jezus, gospodar in kralj.
Mar ga ni Terezija prosila, naj jo reši svobode, kajti svobode se je bala. Čutila se je tako onemoglo, tako šibko, da se je že zdavnaj hotela združiti z Božjo močjo. Prevelika je bila njena radost, pregloboka vsa, da bi jo zadržala. Kar brž so jo oblile solze veselja, v veliko začudenje njenih tovarišic, ki so se še pozneje spraševale: 'Zakaj je jokala? Jo je kaj vznemirjalo.'«
Terezijino prvo obhajilo je odmevalo v njenem nadaljnjem življenju. Za vnebohod je po spovedi smela ponovno prejeti Jezusa pod podobo kruha. Sama piše: »Kako sladek je spomin na tale drugi Jezusov obisk! Spet so me oblivale solze nedopovedljive radosti. Nenehno sem ponavljala besede svetega Pavla: 'Ne živim več jaz, temveč Jezus živi v meni.'
Po tem obhajilu je moja želja po prejemanju predobrega Boga nenehno rasla. Dovolili so mi prejem obhajila na vse glavne praznike. Na predvečer teh srečnih dni me je rodna sestra Marija posadila na kolena in me pripravljala na prejem Jezusa, kot je bila storila za moje prvo obhajilo.« Terezija je zapisala: »Obšla me je želja, da bi ne ljubila ničesar, razen Boga, da bi veselja nikjer drugje ne našla kakor v Njem. Med obhajilom sem pogosto ponavljala besede iz Hoje za Kristusom: 'O Jezus, nedopovedljiva sladkost, spremeni mi v grenkost vso posvetno tolažbo!' Ta molitev mi je uhajala na ustnice čisto brez napora, kakor sama od sebe. Bilo mi je, kot da je ne govorim po lastni volji, marveč kot otrok, ki ponavlja, kar mu šepeče ljubljena oseba.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja