Za vreden prejem sv. obhajila ne smemo biti v smrtnem grehu in prejemati ga moramo s pravim namenom, z vero in iz ljubezni do Jezusa. Če smo zdravi, moramo biti eno uro pred obhajilom tešč. Za dobro pripravo na sveto obhajilo je normalno potrebno dobro sodelovanje z mašno daritvijo. Žal pa vedno ni tako. Nekateri prejemajo ta zakrament ljubezni celo božjeropno, v smrtnem grehu. Tu pa tam celo iz zlobnih namenov. Svetniki so imeli močno vero v Jezusovo navzočnost in ljubezen do njega. Hrepeneli so, da bi ga prejeli v svoje srce.
Jezus sam je povedal sv. Favstini, kako želi prihajati v srca vernikov, a je žalosten, če niso na sveto obhajilo dovolj pripravljeni:
»Želim se družiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali Ljubezni! Do mene se obnašajo kakor do nečesa mrtvega.«
»Zapiši to za redovne osebe, da je moje veselje prihajati v svetem obhajilu v njihova srca. Toda če je v srcu kdo drug, tega ne morem prenesti in čimprej odidem iz njega ter odvzamem vse zanj pripravljene darove in milosti, oseba pa niti ne opazi mojega odhoda. Čez čas postane pozorna na svojo notranjo praznino in nezadovoljstvo. Ko bi se takrat obrnila name, bi ji pomagal očistiti srce, vse bi dovršil v njeni duši, vendar brez njene vednosti in soglasja ne morem gospodovati v srcu.«
»Moja hči, zapiši, da me zelo boli, če redovne osebe pristopajo k zakramentu ljubezni samo iz navade, kakor da se ne bi zavedale svetosti te hrane. V njihovih srcih ne najdem ne vere ne ljubezni, v take duše prihajam z veliko nejevoljo; bolje bi bilo, da bi me ne prejemale.«
»Obotavljam se priti v dušo, ki se upira moji milosti. Gostovanje v takšni duši mi ni prijetno.«
Sestri Favstini je Jezus razodel, kako nerad prihaja v nepripravljena srca: »Danes sem spoznala, kako nerad prihaja Gospod pri svetem obhajilu v neko dušo. V to srce prihaja kakor v temnico – v muke in trpljenje. Prosila sem ga za odpuščanje in sem zadoščevala za to žalitev.«
»Videla sem, kako nerad je Gospod Jezus šel pri svetem obhajilu k nekaterim dušam. Ponovil mi je besede: 'V nekatera srca pridem kakor v ponovno trpljenje.'«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Dnevnik svete Faustine Kowalske
Ni komentarjev:
Objavite komentar