nedelja, 28. junij 2020

28. Duhovnik mora biti svet.

Ker duhovnik vsak dan mašuje in deli svete zakramente ter oznanja Božjo besedo, mora biti svet. Svetniki so se tega zelo zavedali. V svoji ponižnosti so se priznavali za grešnike, ki jim še veliko manjka do svetosti.
Sv. Frančišek Asiški iz velikega spoštovanja do duhovniške službe in globoke ponižnosti ni hotel postati duhovnik, ampak je ostal samo diakon. Zapisal je: »Pogosto moramo obiskovati cerkve in spoštovati ter ceniti duhovnike, ne toliko zaradi njih samih, če so grešniki, temveč zaradi službe in zaradi oskrbovanja najsvetejšega telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, kar darujejo na oltarju, sprejemajo in delijo drugim.«
V Frančiškovem Pismu generalnemu kapitlju beremo: »V Gospodu tudi prosim vse svoje brate, ki so in ki bodo ter želijo biti duhovniki Najvišjega, da vsakokrat, kadar hočejo maševati, delajo to čisti in s čistim srcem ter polni spoštovanja do resnične daritve presvetega telesa in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, s svetim in čistim namenom, nikakor ne zaradi kakršnegakoli svetnega razloga. Če bi kdo delal drugače, postane izdajalec Juda in bi se pregrešil nad Gospodovim telesom in njegovo krvjo. Poslušajte, bratje moji: kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, kateri njega, ki ne bo več umrl, ampak bo večno živel in je poveličan ter ga 'žele videti angeli', drži v rokah, ga prejema s srcem in usti ter ga daje drugim, da ga prejemajo.
Zavedajte se svojega dostojanstva, bratje duhovniki, in bodite sveti, ker je on svet. In kakor vas je Gospod Bog zaradi te službe počastil bolj kakor vse druge, tako tudi vi njega bolj kot vsi drugi ljubite, spoštujte in častite.«
Ko je bil sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitov, posvečen za duhovnika, ni imel takoj nove maše, ampak se je nanjo poldrugo leto pripravljal z molitvijo in hrepenenjem. Hotel jo je darovati v Betlehemu ali v kakem drugem kraju v Sveti deželi. Ker to ni bilo mogoče, je za novo mašo izbral božično noč leta 1538. V pismu sorodnikom v Loyoli je zapisal, da jo je daroval na oltarju Gospodovih jaslic v baziliki Marije Velike »v veliki pobožnosti in poln Božjih razsvetljenj«.
Sploh je bilo značilno za mašne daritve sv. Ignacija, da je med njimi imel prisrčne pogovore z Bogom. Med mašno daritvijo je najgloblje doživljal Boga in najvišjo stopnjo mističnega združenja z njim. Imel je občutek, kot da se vanj vtiskuje Jezusovo ime, kakor da ga Jezus vodi k Očetu. Ko je imel v rokah Jezusa, ga je videl hkrati v nebesih in pred seboj. Pogosto je bil ganjen do solz.
Duhovništvo je zelo cenil. Nekoč je rekel, »da bi moral živeti ali biti kakor angel, da bi lahko opravljal mašniško službo«.
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja