Mati Terezija je dejala: »Cerkev nam je zaupala veliko apostolsko nalogo, da prinašamo Kristusa v srca naših ljudi. Dati jim moramo Jezusa. Toda če Jezusa nimamo, ga ne moremo dati. Zaradi tega potrebujemo Evharistijo. Samo Evharistija, samo Jezus nam more dati veselje, da izvršujemo svoje delo s smehljajem.«
»Svet je tako lačen Boga in Jezus je s svojim prihodom na svet hotel potešiti ta glad. Iz samega sebe je napravil kruh življenja; postal je tako majhen, tako krhek, tako nebogljen. In kakor da to ni bilo dovolj, je samega sebe napravil lačnega, nagega, brezdomca, tako da lahko mi potešimo njegovo lakoto po ljubezni – po naši človeški ljubezni, ne z nečim posebnim, ampak z našo človeško ljubeznijo.«
Sv. Favstina je po svetem obhajilu ves dan, tudi med delom, močno doživljala Božjo navzočnost in ljubezen:
»Po svetem obhajilu pogosto na poseben način čutim Božjo navzočnost. Čutim, da je Bog v mojem srcu. To, da čutim Boga v svoji duši, me nikakor ne ovira pri izvrševanju dolžnosti. Celo takrat, ko opravljam najvažnejše reči, ki zahtevajo pozornost, ne zgubljam navzočnosti Boga v svoji duši in sem z njim tesno povezana. Z njim odhajam na delo, z njim počivam, z njim trpim, z njim se veselim, v njem živim in on živi v meni. Nikoli nisem sama, saj je on moj stalni spremljevalec. V vsakem trenutku je navzoč v meni. Najino zaupno prijateljstvo je utemeljeno na povezanosti po krvi in življenju.«
»Jezus, ko prihajaš k meni v svetem obhajilu ti, ki si blagovolil z Očetom in Svetim Duhom prebivati v majhnih nebesih mojega srca, si prizadevam ves dan biti s teboj, in niti za trenutek te ne puščam samega. Čeprav sem z ljudmi ali pri naših gojenkah, je moje srce vedno povezano z njim. Med spanjem mu darujem vsak utrip svojega srca in, ko se prebujam, se brez besed poglabljam vanj. Ko se prebudim, slavim za trenutek sveto Trojico in se zahvalim, da mi je blagovolila podariti še en dan, da se v meni še enkrat izvrši skrivnost učlovečenja tvojega Sina, da se v mojih očeh še enkrat ponovi tvoje bridko trpljenje. Takrat si prizadevam omogočiti Jezusu, da bi po meni prišel do drugih oseb. Povsod grem z Jezusom, njegova navzočnost me povsod spremlja.«
Sv. Favstina se po obhajilu obrača na Jezusa tudi s prošnjo: »Kolikorkrat prejmem sveto obhajilo, tolikokrat prosim, da bi mi Jezus blagovolil utrditi in očistiti jezik, da ne bi z njim nikoli žalila svojih bližnjih. Zato tudi pravilo, ki mi govori o molčanju, tako zelo spoštujem.«
»Pri prejemu svetega obhajila prosim in rotim Odrešenika, naj mi ozdravi moj jezik, da se nikoli ne bom pregrešila v ljubezni do bližnjega.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar