nedelja, 14. junij 2020

14. Prvo obhajilo sestre Lucije dos Santos

Presenetljivo je, kako močno je doživljala prvo sveto obhajilo fatimska vidkinja Lucija dos Santos, čeprav je bila stara šele šest let. Gotovo je v njej na poseben način deloval Sveti Duh. Župnik ji je le s težavo dovolil, da sme prejeti Jezusa, ker je bila stara šele šest let, čeprav je odlično sodelovala pri verouku. Duhovnik, ki je pomagal spovedovati, jo je izprašal glede znanja in jo župniku priporočil. Ta ji je končno dovolil, da sme iti k prvemu svetemu obhajilu. Sama piše: »Moje veselje je bilo nepopisno. Od zadovoljstva sem ploskala z rokami in vso pot tekla, da bi mami povedala veselo novico. Takoj me je začela pripravljati na popoldansko spoved.«
Popoldne se je odkritosrčno spovedala in po spovednikovem naročilu molila pred Marijino podobo in Marijo z vso gorečnostjo prosila, naj ji ohrani njeno srce samo za Boga. Takole pripoveduje: »Ko sem s pogledom, uprtim v kip, večkrat ponovila to ponižno prošnjo, se mi je zdelo, da se mi je nasmehnila in da mi je s pogledom in dobrohotnim namigom pritrdila. Bila sem tako prepolna veselja, da sem z veliko težavo lahko izrekla kakšno besedo.«
Preden je na dan prvega obhajila odšla v cerkev, ji je mati naročila: »Posebno prosi našega Gospoda, da te napravi za svetnico.«
Lucijino notranjost in njen odnos do svetega Rešnjega telesa lepo razodeva njeno poročilo:
»Začela se je peta maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je bílo srce v pričakovanju velikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste delit angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem začutila velik in trden mir. Čutila sem, da me je navdalo tako nadnaravno ozračje, da je bila navzočnost našega dobrega Boga tako občutena, kot da bi ga videla ali slišala s telesnimi čuti. Prisrčno sem ga prosila: ‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede: ‘Milost, ki ti je danes dana, bo ostala živa v tvoji duši in bo rodila sadove večnega življenja.’
Čutila sem se tako spremenjeno v Bogu! Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči, in dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja