sreda, 24. junij 2020

24. Vera, spoštovanje in molitev pred Najsvetejšim

Leta 1980 je papež sv. Janez Pavel II. za veliki četrtek zapisal: 'Zelo si želim, da bi v vsaki župniji po vsem svetu uvedli redno češčenje Najsvetejšega. Cerkev in svet zelo potrebujeta evharistično češčenje. Ne varčujmo s časom, ko hodimo na srečevanje z njim.«
K Jezusu v najsvetejšem Zakramentu svetniki pristopajo z živo vero. O p. Leopoldu Mandiću je njegov nekdanji sošolec škof Vigilij povedal: »Imel je živo vero v presveto Evharistijo. Kadarkoli je utegnil, je pohitel in kljub sklepnemu revmatizmu pokleknil pred tabernakelj.« Druga priča je o p. Leopoldu zapisala: »Večkrat sem ga nalašč opazoval, kako je pokleknil pred evharističnim oltarjem. Bilo je res ganljivo in spodbudno, kar sem videl.«
Svojo vero v evharistično skrivnost lepo izpoveduje papež sv. Janez Pavel II. v okrožnici Cerkev iz Evharistije: »Vsak dan je moja vera v posvečenem kruhu in v posvečenem vinu mogla spoznavati Božjega popotnika, ki se je nekega dne pridružil emavškima učencema, da bi odprl njune oči za luč in njuno srce za upanje (prim. Lk 24,13–35).«
Z vero je združeno spoštovanje, ki so ga svetniki izkazovali Najsvetejšemu. V Pismu generalnemu kapitlju in vsem bratom je sv. Frančišek Asiški zapisal: »Rotim vas, bratje, poljubljajoč vam noge, z vso ljubeznijo, kolikor je premorem, da izkazujete vso čast in spoštovanje in vse češčenje, kolikor ga premorete, najsvetejšemu telesu in najsvetejši krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, pomiril in spravil z vsemogočnim Bogom.«
»Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga. O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin, tako poniža, da se zaradi našega zveličanja skrije pod neznatnim koščkom kruha! Poglejte, bratje, ponižnost Boga in izlijte pred njim svoja srca; ponižajte se tudi vi, da vas bo povišal. Nič naj torej od svojega ne pridržite sebi, da vas popolnoma sprejme On, ki se vam vsega daje.«
V Pismu vsem klerikom je sv. Frančišek določil: »V trenutku, ko duhovnik posvečuje na oltarju in kadar prenaša presveto telo kamorkoli, naj vsi ljudje na kolenih hvalijo, slavijo in častijo Gospoda, živega in pravega Boga.«
Sv. Janez Vianney je povedal: »Bil je neki mož, ki ni nikoli šel mimo cerkve, ne da bi stopil vanjo. Zjutraj, ko je šel na delo, in zvečer, ko se je vračal, je pustil pri vratih svojo lopato in svoj kramp ter dolgo ostal v češčenju pred Najsvetejšim.
To mi je bilo zelo všeč. Nekoč sem ga vprašal, kaj govori našemu Gospodu med svojimi dolgimi obiski. Veste, kaj mi je odgovoril: 'Gospod župnik, nič mu ne rečem. Opazujem ga in on me opazuje. Gledam ga in on me gleda.' Dodal je: 'Kako lepo je to!'«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja