sobota, 27. junij 2020

27. Duhovniška služba je nekaj čudovitega.

Če bi se fantje v luči vere zavedali veličine duhovniške službe in bi z Božjo pomočjo premagali vse težave, bi bilo tudi danes in vedno dovolj duhovnikov. Bog je v klicanju vedno velikodušen, le ljudje zatajimo. Žal javno mnenje duhovniškim poklicem ni naklonjeno. Svetniki so imeli popolnoma drugačno gledanje.
V Oporoki je sv. Frančišek Asiški zapisal. »Duhovnikom hočem vedno izkazovati spoštovanje, ljubezen in čast kakor svojim gospodarjem. To delam zato, ker na tem svetu od najvišjega Božjega Sina ne vidim telesno ničesar, razen njegovega najsvetejšega telesa in njegove najsvetejše krvi; to namreč oni prejemajo in samo oni delijo drugim.«
Arški župnik Vianney je o veličini duhovnika oznanjal: »Duhovnik je nekaj velikega. Ko bi doumel, kaj je, bi umrl. Bog mu je pokoren; izgovori dva stavka in naš Gospod pride na njegovo besedo iz nebes v majhno hostijo. Ko bi imeli vero, bi videli Boga skritega v duhovniku kakor svetlobo za kozarcem. Kakor vino, pomešano z vodo.«
Ko je bil bl. Anton Martin Slomšek 8. septembra 1824 posvečen za duhovnika, si je v svoj dnevnik zapisal svetopisemske misli, ki nakazujejo pomen in poslanstvo duhovnika: »Ti si duhovnik na vekomaj!To delajte v moj spomin! Prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani! Veste, kaj sem vam storil? Bodite moji posnemovalci, kakor sem jaz Kristusov!«
Zelo visoko je duhovniško službo prav zaradi njenega odnosa do svete Evharistije cenil sv. Leopold Mandić. O sebi je dejal: »Ne morem povedati, kako sem srečen, da lahko vsak dan mašujem.« Svojim sošolcem bogoslovcem je večkrat govoril: »Pripravimo se na mašniško posvečenje! Duhovnikovo življenje postane življenje Kristusa, ki se daruje na oltarju. Duhovnik posoja usta Kristusu, ki posvečuje kruh in vino in ju spreminja v svoje telo in kri. Duhovnik z rokami drži pod podobama skritega Jezusa in ga deli drugim. Zato morajo njegove roke biti kakor Marijine, Jožefove in Simeonove. Ko duhovnik mašuje, opravlja najbolj važno opravilo svojega vsakdanjega življenja. Za vsakega kristjana velja, da mora v svojem življenju uresničevati Kristusovo velikonočno skrivnost. Umreti mora grehu in živeti Kristusu, sleči mora starega človeka in obleči novega. Mi duhovniki pa moramo nadnaravno življenje posredovati tudi drugim. Zato mora iti naše prizadevanje v treh smereh: umreti, živeti in oživljati. Kristus nas vsak dan usmerja na to pot duhovniške popolnosti, ko se po naših rokah daruje na oltarju kot poosebljena svetost. Uči nas, kako je treba umreti sebi in svetu, živeti le njemu in oživljati ljudi z apostolsko gorečnostjo.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja