Sv. Favstina Kowalska je kot mistikinja močno doživljala združenje z Jezusom: »Prizadevam si, da bi bila za Jezusa vedno Betanija, kjer bi se po velikem naporu lahko odpočil. V svetem obhajilu je moje združenje z Jezusom tako tesno in nepojmljivo, da bi se ne znala izraziti z besedami, če bi to hotela opisati.« »Po svetem obhajilu sem v svojem srcu začutila bitje Jezusovega Srca.«
Sveto obhajilo je sestro Favstino povezovalo tudi z nebeškim Očetom: »Ko sem prejela sveto obhajilo, sem imela globlje spoznanje nebeškega Očeta in njegovega očetovskega odnosa do duš.« »Danes se je Bog že navsezgodaj zjutraj dotaknil moje duše. Po svetem obhajilu sem se družila z nebeškim Očetom. Moja duša je bila pritegnjena v sam žar ljubezni. Spoznala sem, da se nobena zunanja dela ne morejo primerjati s čisto ljubeznijo Boga … Videla sem radost učlovečene Besede in bila sem potopljena v Božji Trojici. Ko sem se zavedela, je mojo dušo preplavilo hrepenenje po združitvi z Bogom. Prevzela me je tako velika ljubezen do nebeškega Očeta, da ves ta dan poimenujem neprekinjeni zanos ljubezni. Vse vesolje se mi zdi kakor majhna kapljica spričo Boga. Ni večje sreče kakor to, da mi Bog daje na znotraj spoznati, kako mu je drag vsak utrip mojega srca, in ko mi izkazuje, da me posebej ljubi. To notranje prepričanje, s katerim Bog potrjuje svojo ljubezen do mene, in to, kako draga mu je moja duša, vnaša v mojo dušo globok mir. Ta dan nisem mogla zaužiti nobene hrane, počutila sem se nasičena od ljubezni.«
Brez obhajila za sestro Favstino ni življenja: »Zdim se tako slabotna, da bi brez svetega obhajila neprenehoma padala; samo eno me drži pokonci, to je sveto obhajilo. Iz njega črpam moč, v njem je moja moč. Bojim se življenja, če kakšen dan nimam svetega obhajila. Bojim se same sebe. Jezus, skrit v hostiji, mi je vse.«
»Vse, kar je v meni dobrega, je sad svetega obhajila. Njemu se za vse zahvaljujem. Čutim, da me je ta sveti ogenj popolnoma spremenil. Kako se veselim, ker sem bivališče zate, Gospod: moje srce je svetišče, v katerem vedno prebivaš …«
»Še ena skrivnost je v mojem življenju – najgloblja, pa tudi najbolj prisrčna – to si ti sam pod podobo kruha, ko prihajaš v moje srce. Tu je vsa skrivnost moje svetosti. Tu se moje srce združuje s tvojim in postaja eno. Tu ni več nobenih skrivnosti, kajti vse tvoje – je moje, in moje – je tvoje. To je vsemogočnost in čudo tvojega usmiljenja. Tudi če bi bili vsi jeziki skupaj združeni, človeški in angelski, ne bi bilo dovolj besed za poveličevanje te skrivnosti, skrivnosti ljubezni in tvojega nepojmljivega usmiljenja.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar