ponedeljek, 22. junij 2020

22. Pomen duhovnega obhajila

Papež sv. Janez Pavel II. je v okrožnici o Evharistiji Cerkev iz Evharistije zapisal, kako primerno je, »da gojimo v sebi trajno hrepenenje po evharističnem zakramentu. Tu se je izoblikovala praksa 'duhovnega obhajila', ki je v Cerkvi že stoletja uspešno uveljavljena in so jo priporočali sveti učitelji duhovnega življenja.«
Duhovno obhajilo lahko prejemamo zelo pogosto, tako rekoč vedno. Obudimo kesanje nad svojimi grehi in ljubezen do Jezusa ter ga povabimo v svoje srce. Čeprav to ni zakramentalno obhajilo, prejmemo obilo Jezusovih milosti, odvisno od naše pripravljenosti in hrepenenja po Jezusu.
Arški župnik sv. Janez Vianney takole vabi k prejemu duhovnega obhajila: »Če smo brez zakramentalnega obhajila, ga nadomestimo, kolikor se da, z duhovnim obhajilom, ki ga lahko prejmemo vsak trenutek, kajti vedno moramo goreče hrepeneti, da bi prejeli Boga. Kadar čutimo, da se naša ljubezen do Boga manjša, brž prejmimo duhovno obhajilo. Kadar ne moremo priti v cerkev, se obrnimo v smer tabernaklja. Zmolimo pet očenašev in pet zdravamarij ter prejmimo duhovno obhajilo. Dobrega Boga lahko prejmemo samo enkrat na dan; duša, ki gori v ljubezni, pa temu dodaja hrepenenje, da bi ga prejela vsak trenutek.« Po današnji ureditvi lahko gremo k zakramentalnemu obhajilu dvakrat na dan, a drugič mora to biti med mašno daritvijo.
Vianney je otrokom priporočal, naj Jezusa častijo iz domače hiše: »No, otroci, ko se ponoči zbudite, se hitro v duhu prestavite pred tabernakelj in recite našemu Gospodu: 'Moj Bog, tukaj sem! Prihajam te molit, te hvalit, slavit, se ti zahvaljevat, te ljubit, ti delat družbo z angeli.' Zmolite molitve, ki jih znate, in če se vam zdi, da ne morete moliti, se skrijte za svojega angela in ga prosite, naj moli namesto vas.«
Naš kandidat za blaženega, škof Janez Gnidovec, je v zvezi z mašno daritvijo globoko doživljal duhovniško službo. V duhovnika ga je v ljubljanski stolnici posvetil 23. julija 1896 ljubljanski škof dr. Missia, poznejši goriški nadškof in kardinal. Novo mašo pa je imel naslednjo nedeljo v župnijski cerkvi v Ajdovcu. Takrat je bil presrečen, da je bil združen s Kristusom, katerega sodarovalec je postal. Biti zavestno v ljubezni združen s Kristusom, to je pravzaprav že duhovno obhajilo. To je cilj zakramentalnega in duhovnega obhajila.
Z Jezusom ostanemo povezani, če se za prejeto sveto obhajilo zahvaljujemo. Sv. Favstina je zapisala: »Nadvse slovesni trenutek mojega življenja je tisti, v katerem prejemam sveto obhajilo. Po vsakem svetem obhajilu hrepenim in za vsako sveto obhajilo se zahvaljujem presveti Trojici. Če bi angeli mogli bili nevoščljivi, bi nam zavidali dve stvari: prvič – prejemanje svetega obhajila in drugič – trpljenje.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja