18. Sadovi svetega obhajila

Svetniki so na sebi izkusili, kako obilne duhovne sadove prinaša sveto obhajilo. Na te sadove so se sklicevali pri svojem oznanjevanju.
Sv. Janez Vianney govori o veselju in sreči ter o združenju z Bogom, kar vse prinaša sveto obhajilo: »Brez božanske Evharistije na tem svetu ne bi bilo sreče, življenje ne bi bilo znosno. Ko prejmemo sveto obhajilo, prejmemo svoje veselje in svojo srečo. Kdor se obhaja, se izgubi v Bogu kakor kapljica vode v oceanu. Ni ju mogoče več ločiti. Samo pomislimo, kaj se pravi, izgubiti se za vso večnost v tej brezdanji ljubezni!«
»Kako velik si, človek, ki se hraniš in napajaš s telesom in krvjo Boga! To je raj na zemlji: ni več bolečin, ni več križa. Kadar ste tako srečni, da ste prejeli Boga, čutite nekaj časa radost, balzam v svojem srcu. Čiste duše so vedno take; tako jim ta združitev prinaša moč in srečo.«
»O Bog, kolikšna sreča, da sem te prejel v svetem obhajilu! To so nebesa, ki se spustijo na zemljo. To so nebesa, ki pridejo v mojo dušo.«
Vianney poudarja, da sveto obhajilo osrečuje vsega človeka, dušo in telo: »Kadar gre človek k obhajilu, občuti nekaj posebnega; dobro počutje, ki prešine vse telo, se razširi do konca udov. Kaj je to dobro počutje? Naš Gospod, ki se podarja vsem delom našega telesa, da drhtijo od veselja. Reči moramo kakor sveti Janez: 'Gospod je!' Tisti, ki ničesar ne čutijo, so res vredni pomilovanja.«
Arški župnik našteva še druge sadove vredno prejetega svetega obhajila: »Vemo, kdaj je duša vredno prejela zakrament Evharistije. Tako je potopljena v ljubezni, prepojena in spremenjena, da je ne prepoznamo več v njenih dejanjih, v njenih besedah. Ponižna je, blaga, redoljubna, dobrohotna in skromna; z vsemi se ujame. To je duša, ki je zmožna največjih žrtev; na koncu je ne moremo več prepoznati.«
»Obhajilo je kakor močan piš za ogenj, ki začenja ugašati, a kjer je še veliko žerjavice: pihneš, in ogenj spet zagori.«
Mati Terezija je naglašala duhovno moč, ki nam jo daje Jezus v svetem obhajilu: »Jezus je iz sebe naredil kruh življenja za nas. V kruhu življenja je Jezus, da nam daje moč.«
»Vsakdanje sv. obhajilo mi daje moč, da morem hoditi po začrtani poti. Brez obhajila bi oslabela in bi krenila s poti.«
»Kako velika je ljubezen, ki nam jo Jezus daje v Evharistiji. On postane kruh življenja, da bi potešil našo lakoto po ljubezni.«
O mučencu bl. Alojziju Grozdetu je Božji služabnik Anton Strle zapisal: »Predvsem pa je kruh čistih in močnih tisti, ki mu je pomagal, da je v boju in trpljenju vzdržal in duhovno tem bolj rastel, čim bolj se je moral boriti.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.