Svetniki so stalno poudarjali resnično in trajno Jezusovo navzočnost pod podobo kruha. Sv. Terezija Avilska v svoji Avtobiografiji naglaša njegovo prijateljsko delovanje v naš prid:
»V sveti Evharistiji je Jezus naš stalni tovariš. V navzočnosti tako zvestega prijatelja je mogoče vse pretrpeti. On nam pomaga, nas krepi, nas nikdar ne zapusti, on je naš pravi prijatelj. Da ugajamo Bogu in da prejmemo od njega velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da gredo preko rok te Kristusove človeške narave ki je navzoča v Najsvetejšem zakramentu. To sem večkrat sama izkusila in sam Gospod mi je to povedal. Jaz sem jasno uvidela, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam Bog razodene velike skrivnosti. Ne iščimo druge poti, ker tukaj hodimo varno. Po tem našem Gospodu nam pridejo vse dobrine. On nas bo poučil, če bomo premišljevali njegovo življenje. Kaj moremo še več želeti, kot da imamo tako zvestega prijatelja v Najsvetejšem zakramentu ob sebi. On nas v trpljenju in stiskah ne zapusti. Blagor mu, kdor ga v resnici ljubi in ga ima vsak čas ob sebi!”
Sveti arški župnik Janez Vianney, veliki častilec Najsvetejšega, je zelo naglašal resnično Jezusovo navzočnost v Evharistiji: »Po posvetitvi je dobri Bog navzoč kakor v nebesih. Če bi človek res doumel to skrivnost, bi umrl od ljubezni. Bog nam prizanaša zaradi naše slabosti.
Neki duhovnik je po posvetitvi malo podvomil, da je nekaj njegovih besed moglo priklicati na oltar našega Gospoda; tisti hip je videl hostijo vso rdečo in korporal obarvan s krvjo.
Če bi nam kdo rekel: 'Ob tej in tej uri bo nekdo obudil mrtveca,' bi to hitro tekli gledat. Vendar, ali ni posvetitev, ki spremeni kruh in vino v telo in kri Boga, veliko večji čudež kakor obuditi umrlega?«
»Naš Gospod je skrit v tabernaklju in čaka, da ga pridemo obiskat in prosit. Poglejte, kako je dober! Prilagodi se naši slabosti. V nebesih, kjer bomo zmagoviti in poveličani, ga bomo videli v vsej slavi; če bi se zdaj prikazal pred nami v tej slavi, bi se mu ne upali približati. Vendar se skriva kakor nekdo, ki bi bil v ječi, in nam pravi: 'Ne vidite me, a to ni pomembno. Prosite me za vse, kar hočete, in vam bom naklonil.' Tu je v zakramentu svoje ljubezni on, ki vzdihuje in nenehno posreduje pri svojem Očetu za grešnike. Kakšnim žalitvam je izpostavljen, da lahko ostaja med nami!«
Naš misijonar med Indijanci škof Friderik Baraga je v L' Ansu postavil cerkvico v čast Jezusovemu imenu. O njej je zapisal: »Cerkev je sicer majhna in lesena, pa bolj sveta, kakor je bil Salomonov tempelj, saj jo posvečuje s svojo resnično navzočnostjo On, ki ga nebesa in zemlja ne moreta obseči. On, čigar prvo stanovanje na zemlji so bile jasli, ne zaničuje ubožne hišice.«
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas
Ni komentarjev:
Objavite komentar