torek, 16. junij 2020

16. Vsakodnevna mašna daritev s svetim obhajilom

Sv. Leopold Mandić je nekomu svetoval: »Po hudi bolezni ste spet okrevali. Nadaljujte staro in lepo navado. Pojdite vsak dan k maši in k obhajilu. Dobro veste, kako potrebno nam je sv. obhajilo. Spomnimo se na Jezusove besede: 'Moje meso je res jed … Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem.' Ko smo obhajani, smo združeni z Jezusom. To pa je največ, kar moremo doživeti. Mislite na to, ko prejemate sveto obhajilo.«
Svetnik je nenehno priporočal pogostno in vsakdanje sv. obhajilo kot najučinkovitejše duhovno zdravilo in najboljši pripomoček v dušnih nevarnostih. Neki duhovnik ga je vprašal, ali bi bilo dobro, če bi mu v primeru bolezni nosili vsak dan sv. obhajilo. P. Leopold se je začudil in vzkliknil: »Kaj, mnogi, ki niso duhovniki, prejemajo vsak dan sveto obhajilo tudi za ceno velikih žrtev. Mi duhovniki pa ne bi tega storili, ko imamo toliko možnosti?«
Nekemu svojemu spovedancu je rekel: »Priporočam vam vsakdanje obhajilo. Videli boste, kako čudoviti so sadovi.« Drugemu je pisal: »Božji Zveličar vas prosi samo eno: vsakdanje obhajilo, če le utegnete.«
Arški župnik sv. Janez Vianney je govoril o hrepenenju po svetem obhajilu: »Ker se nam je dobri Bog hotel dati v zakramentu svoje ljubezni, nam je dal veliko in silno hrepenenje, ki ga more potešiti samo on. Ob tem lepem zakramentu smo kakor človek, ki umira od žeje ob reki (moral pa bi le skloniti glavo), kakor človek, ki ostane reven poleg zaklada (moral bi le stegniti roko).«
Medtem ko arški župnik govori o hrepenenju po svetem obhajilu, govori sv. Terezija iz Kalkute o lakoti po Bogu: »Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel. Razumel je, da imamo strašno lakoto po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh in rekel: 'Če ne jeste mojega mesa in ne pijete moje krvi, ne morete živeti, ne morete ljubiti, ne morete služiti.' Jesti morate ta kruh in dobroto Kristusove ljubezni, da boste deležni njegove razumevajoče ljubezni.«
V svoji okrožnici Cerkev iz Evharistije je papež sv. Janez Pavel II. izpovedal svojo osebno izkušnjo: »Že več kot pol stoletja, od 2. novembra 1946, ko sem obhajal novo mašo v kripti sv. Leonarda v wawelski stolnici v Krakovu, so moje oči vsak dan uprte v belo hostijo, v kateri na neki način 'sovpadata' čas in prostor in v kateri postaja kalvarijska drama živo navzoča in se hkrati razkriva njena skrivnostna 'sedanjost'.« Mašna daritev je res največja duhovna moč za vsakega kristjana in za vso Cerkev. Blagor mu, kdor se tega zaveda!
Evharistično Srce Jezusovo,
usmili se nas.

Ni komentarjev:

Objava komentarja