17. Evangelij družine: ohranjati Kristusov pogled na družino

Ob razmišljanju o družini ohranjamo temeljni okvir, ki ga je ob začetku izredne sinode o družini postavil papež Frančišek: »Če hočemo svoje korake zares preveriti na tleh sodobnih izzivov, je odločilen pogoj, da svoj pogled trdno usmerimo na Jezusa Kristusa, da ostajamo v zrenju in češčenju njegovega obličja … Kajti vsakokrat, ko se vračamo k izviru krščanskega izkustva, se odpirajo nova pota in neslutene možnosti.« Jezus je z ljubeznijo in nežnostjo gledal na može in žene. Njihove korake je spremljal z resnico, potrpežljivostjo in usmiljenjem, ko jim je oznanjal zahteve Božjega kraljestva.

Prepričani, da Kristusov pogled odpira nove perspektive, ga bomo ohranjali in v njem prepoznavali trajno »veselo novico« o družini. Jezusove besede o večnem življenju vključujejo nauk o zakonu in družini. Božji načrt je zajet v tri temeljne korake. Na začetku je Stvarnik ustanovil prvotni zakon med Adamom in Evo kot trdno podlago za družino. Bog človeka ni ustvaril samo kot moža in ženo (1 Mz 1,27), ampak ju je tudi blagoslovil, da bi bila rodovitna in bi se množila (1 Mz 1,28). Zato »mož zapusti očeta in mater in se pridruži svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Greh je sicer ranil to edinost, a je ostala oblika zakona v Božjem ljudstvu, kateremu je Mojzes dal zaradi trdosrčnosti možnost ločitve (5 Mz 24,1s). Toda z Jezusovim prihodom in s spravo grešnega sveta, ki jo je dosegla njegova odrešilna smrt, se je končala Mojzesova doba. Jezus je privedel zakon in družino nazaj v njuno prvotno obliko (Mr 10,1–12); še več, odrešil ju je (Ef 5,21–32) in ju ponovno vzpostavil po podobi Presvete Trojice, iz katere izhaja vsaka ljubezen. Zakonska zaveza, ki je bila ustanovljena pri stvarjenju in razodeta v odrešenjski zgodovini, prejema polnost svojega pomena v Kristusu in njegovi Cerkvi. Zakon in družina, obdarjena s potrebno milostjo, pričujeta za Božjo ljubezen in živita kot malo občestvo Cerkve. V sebi nosita »evangelij življenja« od stvarjenja človeka po Božji podobi (1 Mz 1,26–27) do izpolnitve skrivnosti zaveze ob koncu časa z Jagnjetovo svatbeno gostijo (Raz 19,9). 

Kristusov pogled na resničnost zakona in družine želimo kristjani ohranjati, v njegovi luči odgovarjati na sodobne izzive in ga v spoštljivem dialogu z drugače mislečimi razlagati. Posebej težko sodobna miselnost sprejema zakramentalno trajnost zakonske zveze. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje. Te darove priznavajo kot prvine zakona, in ker v veri resno jemljejo Kristusa, v njegovem imenu resno jemljejo tudi svojo medsebojno obveznost do Cerkve. V veri sprejemajo darove zakona kot nalogo, ki jo je z milostjo zakramentov mogoče bolje izpolniti, kot smo razmišljali prejšnje dni. Bog posvečuje in potrjuje nerazvezljivost ljubezni zakoncev, jim pomaga živeti zvestobo, medsebojno naklonjenost in odprtost za življenje. S takšnim pogledom tudi Cerkev prepoznava zakonce kot srce celotne družine.

Z ohranjanjem in zagovarjanjem tega pogleda katoličani nikakor ne želimo soditi ali obsojati tistih, ki so prepričani ali čutijo drugače. Spoštujemo jih kot osebe, kot ljudi s svobodno voljo, čeprav ne odobravamo njihovih nazorov in načina življenja. To pa ni ovira, da bi tudi z njimi ne mogli imeti iskrenega dialoga, saj nas Božja beseda sama spodbuja in vabi, da vsakemu, ki nas vpraša, pojasnimo razloge svojega upanja. (1 Pt 3,15)

V naši sredi živijo tudi osebe z istospolno usmerjenostjo in so potrebne enake pastoralne pozornosti kot drugi. Kot Cerkev se zavedamo: »Nobenega razloga ni za primerjanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi v širšem pomenu ne (…) Vendar je treba može in žene s homoseksualnimi težnjami sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in taktom. 'Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali'.« (Kongregacija za verski nauk, Premisleki k osnutkom pravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami, 4).

Naj se ta »evangelij družine« ob Jezusovem Srcu v nas utrjuje in rodi nove sadove v naši sredi ter razsvetli tudi naše poglede na drugače čuteče.

12. Poslanstvo družine sredi sveta

Mesec junij nas vsak dan vabi, da se poglabljamo v skrivnost Jezusovega Srca in se z njim združujemo ter si tako pridobivamo njegov pogled, s katerim zre današnji svet. V teh dneh želimo še posebno pozorno zaznati značilnosti njegovega pogleda na življenje družine, kot si ga je zamislil Oče, ko je ustvaril človeka kot moža in ženo.

S tem pogledom prepoznavamo tudi nalogo, ki jo je ustanova družine dobila od božanskega Snovalca življenja. Poslanstvo krščanske družine sredi vsakdanjega življenja je v novi zavezi vključeno v celovito poslanstvo Cerkve - Kristusovega skrivnostnega telesa, ki mu je Kristus ob odhodu k Očetu zaupal nadaljevanje svojega odrešenjskega dela. Med zakramenti to poslanstvo imata in krepita sveti krst in še prav posebno zakrament svete birme.

Birma ustreza obdobju dozorevanja v človekovem razvoju ne glede na to, kdaj se konkretno obhaja. Dozorevanje v telesnem, duševnem in duhovnem pomenu, kar časovno vedno ne sovpada, je zelo občutljivo dogajanje in počasi umesti krščenega v njegovo osnovno poslanstvo, ki je nič manj kot Kristusovo misijonsko poslanstvo sredi tega sveta. Družina naj zato krepi v svojih članih zavest, da je celotno življenje najprej namenjeno temu osnovnemu poslanstvu ponudbe odrešenja vsemu svetu, vse druge dejavnosti (stan, poklic, služba, imetje …) pa so temu podrejene. Te zavesti je dejansko malo. Izbor botrov pri krstu kot pri birmi naj bi jo zato krepil in ne slabil, saj naj bi botri bili zgled angažiranega krščanskega življenja in zastopniki občestva župnije v sami pripravi na obhajanje zakramenta, nato pa spodbujevalci krščenca in birmanca z besedo in zgledom, da bi svoje birmansko poslanstvo čim bolj resno in stvarno uresničevali.

Družina je okolje, kjer naj bi otrok »z materinim mlekom« pil Božjo navzočnost. Mojstrsko je to izrazil bl. Slomšek, ko je vztrajno spodbujal očete, da naj se ob nedeljah pogovorijo z otroki o doživljanju pri maši, popoldne pa naj jih povedejo na polje, med vinograde … in jim tam ob naravi razlagajo, kako dobri Bog skrbi zanje; da tej čudoviti naravi daje rast in jim s tem kaže svojo ljubezen. Matere pa je spodbujal, da naj bo njihov nauk »jutranja zarja« otrokom. Že med dojenjem naj z njimi molijo in jim pripovedujejo o dobrem Bogu, ki jih ima kot otroke posebno rad. Tako bodo že s prvimi besedami ponavljali za mamo besede molitve. Znal je slikovito pokazati, da je jutranja molitev pomembnejša od zajtrka in da so starši zanikrni, če zjutraj bolj poskrbijo za živino v hlevu kot za molitev svojih otrok. To poslanstvo družine je nadvse pomembno, saj si z dobrimi otroki pripravljamo dobre čase. S krščanskim načinom življenja družina širi krščanskega duha tudi v okolico in prispeva k posvečevanju družbenega življenja.

Obhajanje birme je posedanjen dogodek binkošti. Sveti Duh je Gospod, ki oživlja, kot izpovedujemo v veroizpovedi, in se želi na poseben način dotakniti vsakega, da bi poživil: posameznike pa tudi družine. Kaj pomeni poživiti? Božja beseda nam to pokaže s kontrastom med dogodkom gradnje babilonskega stolpa in prihodom Svetega Duha z darovi na binkošti.

Zgodba o babilonskem stolpu razodeva: ljudje so želeli zgraditi stolp do neba, kar pomeni, da so želeli zasesti Božji prestol. To pa ni mogoče in je bogokletno hotenje in delovanje. Posledica: Bog jim je zmešal jezike. Pravzaprav ni bilo treba Bogu tega storiti, saj greh sam prinese s seboj egoizem, zaprtost in zagledanost vase ter s tem nerazumevanje med ljudmi. »Zmešani jeziki« pomenijo nesposobnost razvijanja pristnih medsebojnih odnosov. Vsa svetovna zgodovina je polna takšnih nerazumevanj, ki lahko dosežejo tudi najhujše oblike sovraštva in celo ubijanje med ljudmi. Srečamo jih lahko med zakonci, ki se tako odtujijo med seboj, da se mož in žena ne razumeta več, kar privede celo do ločitve in razbitja družine. Zgodi se tudi, da v družini starši in otroci ne govorijo več istega »jezika«.

In binkošti: ko Sveti Duh napolni srca, se nenadoma vsi razumejo med seboj. To je Božji odgovor na zmešnjavo v odnosih med ljudmi. So danes binkošti še potrebne? Ali še potrebujemo obhajanje zakramenta birme, ki posedanja binkoštni dogodek v našem času? Verjetno ni dvoma, da ga še kako potrebujemo in zlasti naše družine.

11. Evharistija, središče življenja družine

Evharistični obed, zlasti nedeljska sveta maša, je »hrana življenja« in »zdravilo nesmrtnosti«, kjer se družina hrani in si zdravi vse smrtonosne izvire zla. Redno združevanje s Kristusom pri obhajilu naj bi bil osrednji »duhovni vodnjak« družine, pri katerem se »napaja« in krepi za sebi lastno življenje. Kristjanu je nedelja odločilen dan, ker je dan Jezusovega vstajenja, mala velika noč. Da pa to ni samo lepa misel, golo prepričanje, ampak resničnost, poskrbi vsebina svete maše, ki postane središče tega dneva in nato tedna, ki sledi. Nedelje v tem pomenu brez svete maše ni, saj je evharistija ponavzočitev Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. To troje pa je vrhunski izraz Božje ljubezni do vsakega človeka. Vrhunskemu izrazu ljubečega pa se ljubljeni ne bi smel izmikati ali ga celo zavračati, če tudi sam resnično ljubi. Prav zaradi tega ostaja skozi vso zgodovino Cerkve nedeljsko obhajanje evharistije osrednji »steber« krščanskega življenja; je kot trajen »izvir« žive vode, h kateremu se verniki redno vračamo, saj po njem hrepenijo naša srca, kakor »jelen po potokih voda« (Ps 42,2).

Obred svete maše ima obliko pogovora, podobno kot dogajanje v vstajenjskem jutru na poti v Emavs in nazaj. Tam se Vstali kot tujec pridruži učencema, ki razočarana nad dogajanjem hitita lastnim zamislim o sreči naproti; po pozornem poslušanju jima s pomočjo Svetega pisma pomaga odstraniti zaslepljenost, da se jima lahko nato da prepoznati ob lomljenju kruha. Zato je nedeljska sveta maša najprej pristen dialog ob svetopisemskih odlomkih z živim Jezusom Kristusom, ki nas ljubi do konca tako, da nato ponovno utrdi življenjsko skupnost z nami, kar obed in lomljenje kruha pomeni. S tem nas vsaka sveta maša spodbuja in usmerja k rednemu pogovoru v družini; najprej gotovo med zakoncema, nato pa med starši in otroki; takšen dialog vso družino usposablja tudi za pozitiven dialog z bližnjo in daljno okolico. Pa tudi za pristno in velikodušno skupnost življenja, kjer drug drugemu podarjamo življenje, samega sebe.

Tudi obljuba Jezusovega drugega prihoda je v Evharistiji že na svoj način uresničena. Navzoč je »delček« nebes; Jezusova poveličana človeška narava, navzoča pod podobo kruha in vina s svojo podstatjo, je že v Božjih razmerah bivanja: je neumrljiva, netrpljiva, nevezana na razmere časa in prostora, popolnoma prosojna za Svetega Duha. S tem nam sporoča, da bo takšno tudi naše telo, ko bo vstalo; tudi telo žene, moža, otrok ... kakšen vir veselja za družino!

»To delajte v moj spomin« je Jezusovo naročilo, ker je želel, da bi imeli kristjani vsaj nekaj stika s poveličanim svetom, in to po Njem, ki ostaja trajno med nami sredi še nepoveličane zgodovine. Pod podobo kruha je navzoča »vsa polnost božanstva telesno« (Kol 2,9), če se izrazimo s Pavlom. Kdor veruje v Jezusa Kristusa kot Boga in človeka, ne more reči, da ga to ne zanima. Prvi kristjani so pogosto ponavljali, da raje umrejo, kot da bi opustili obhajanje evharistije. Mi pa smo morda predolgo preveč poudarjali le nedeljsko obveznost svete maše. Čeprav nas cerkvena zapoved seveda še vedno obvezuje, je vendar tudi res, da današnji človek, tudi vernik, težje sprejema »obveznosti« in »zapovedi«, kot je to človek v prejšnjih stoletjih. Pa tudi sicer je res neprimerno obhajanje svete maše zožiti na »zapoved«. Nedeljski dogodek svete evharistije je prej naša pravica! Te si ne bi smeli dati vzeti!

Ko pride Bog telesno med nas in je to dogodek odrešenja, ali je udeležba lahko dolžnost? Ali je ljubezen dolžnost? Ali imata mož in žena dolžnost, da sta skupaj? To je zanju pravica, ne dolžnost! In tako je tudi z Jezusom. V nedeljo je čas, da se usedemo z njim, se pogovorimo, poglobimo prijateljstvo in se z njim združimo v obhajilu.

V mesecih prvih svetih obhajil je še poseben izziv, da z zgledom in molitvijo pospremimo prvoobhajance na to sveto pot obhajanja nedeljske evharistije, ki naj bi jih skozi vse življenje vodila nebesom naproti.