Ob razmišljanju o družini ohranjamo temeljni okvir, ki ga je ob začetku izredne
sinode o družini postavil papež Frančišek:
»Če hočemo svoje korake zares preveriti na tleh sodobnih izzivov, je odločilen
pogoj, da svoj pogled trdno usmerimo na Jezusa Kristusa, da ostajamo v zrenju
in češčenju njegovega obličja … Kajti vsakokrat, ko se vračamo k izviru
krščanskega izkustva, se odpirajo nova pota in neslutene možnosti.« Jezus je z
ljubeznijo in nežnostjo gledal na može in žene. Njihove korake je spremljal z
resnico, potrpežljivostjo in usmiljenjem, ko jim je oznanjal zahteve Božjega
kraljestva.
Prepričani,
da Kristusov pogled odpira nove perspektive, ga bomo ohranjali in v njem
prepoznavali trajno »veselo novico« o družini. Jezusove besede o večnem
življenju vključujejo nauk o zakonu in družini. Božji načrt je zajet v tri
temeljne korake. Na začetku je Stvarnik ustanovil prvotni zakon med Adamom in
Evo kot trdno podlago za družino. Bog človeka ni ustvaril samo kot moža in ženo
(1 Mz 1,27), ampak ju je tudi blagoslovil, da bi bila rodovitna in bi se
množila (1 Mz 1,28). Zato »mož zapusti
očeta in mater in se pridruži svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24).
Greh je sicer ranil to edinost, a je ostala oblika zakona v Božjem ljudstvu,
kateremu je Mojzes dal zaradi trdosrčnosti možnost ločitve (5 Mz 24,1s). Toda z
Jezusovim prihodom in s spravo grešnega sveta, ki jo je dosegla njegova
odrešilna smrt, se je končala Mojzesova doba. Jezus je privedel zakon in
družino nazaj v njuno prvotno obliko (Mr 10,1–12); še več, odrešil ju je (Ef
5,21–32) in ju ponovno vzpostavil po podobi Presvete Trojice, iz katere izhaja
vsaka ljubezen. Zakonska zaveza, ki je bila ustanovljena pri stvarjenju in
razodeta v odrešenjski zgodovini, prejema polnost svojega pomena v Kristusu in
njegovi Cerkvi. Zakon in družina, obdarjena s potrebno milostjo, pričujeta za Božjo
ljubezen in živita kot malo občestvo Cerkve. V sebi nosita »evangelij
življenja« od stvarjenja človeka po Božji podobi (1 Mz 1,26–27) do izpolnitve
skrivnosti zaveze ob koncu časa z Jagnjetovo svatbeno gostijo (Raz 19,9).
Kristusov
pogled na resničnost zakona in družine želimo kristjani ohranjati, v njegovi
luči odgovarjati na sodobne izzive in ga v spoštljivem dialogu z drugače
mislečimi razlagati. Posebej težko sodobna miselnost sprejema zakramentalno
trajnost zakonske zveze. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo milostjo si
zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje. Te
darove priznavajo kot prvine zakona, in ker v veri resno jemljejo Kristusa, v
njegovem imenu resno jemljejo tudi svojo medsebojno obveznost do Cerkve. V veri
sprejemajo darove zakona kot nalogo, ki jo je z milostjo zakramentov mogoče
bolje izpolniti, kot smo razmišljali prejšnje dni. Bog posvečuje in potrjuje
nerazvezljivost ljubezni zakoncev, jim pomaga živeti zvestobo, medsebojno
naklonjenost in odprtost za življenje. S takšnim pogledom tudi Cerkev
prepoznava zakonce kot srce celotne družine.
Z
ohranjanjem in zagovarjanjem tega pogleda katoličani nikakor ne želimo soditi
ali obsojati tistih, ki so prepričani ali čutijo drugače. Spoštujemo jih kot
osebe, kot ljudi s svobodno voljo, čeprav ne odobravamo njihovih nazorov in
načina življenja. To pa ni ovira, da bi tudi z njimi ne mogli imeti iskrenega
dialoga, saj nas Božja beseda sama spodbuja in vabi, da vsakemu, ki nas vpraša,
pojasnimo razloge svojega upanja. (1 Pt 3,15)
V
naši sredi živijo tudi osebe z istospolno usmerjenostjo in so potrebne enake
pastoralne pozornosti kot drugi. Kot Cerkev se zavedamo: »Nobenega razloga ni
za primerjanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in
družini, tudi v širšem pomenu ne (…) Vendar je treba može in žene s
homoseksualnimi težnjami sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in taktom.
'Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali'.«
(Kongregacija za verski nauk, Premisleki k osnutkom pravnega priznanja
življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami, 4).
Naj
se ta »evangelij družine« ob Jezusovem Srcu v nas utrjuje in rodi nove sadove v
naši sredi ter razsvetli tudi naše poglede na drugače čuteče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar