29. Pogled iz Jezusovega Srca na duhovnike

Danes, ko bodo posvečeni novi duhovniki, je primerno, da poskušamo ujeti vsaj kakšen »utrinek« Jezusovega pogleda nanje. Premišljevanje Jezusovega načina življenja nas ohranja v resničnosti Božje izbire: izbral je majhno, ubogo, nemočno … da bi odrešil veliko, ošabno, revno, bogato, močno … Tej izbiri lahko sledimo od njegovega spočetja in rojstva naprej. Vsaka molitev ob zrenju Jezusovega življenja naj bi bila za duhovnika vedno nova priložnost za obnovitev lastne vizije služenja Gospodu in Cerkvi v duhu Jezusovega življenjskega služenja. Duhovnikova vizija življenja naj stoji na temelju, ki ga je postavil Gospod sam. Duhovniki so Jezusovi najbližji učenci, so njegov prvi »pastoralni projekt«. Ko so Jezusa vprašali, kdo je njegov učenec, je odgovoril, da tisti, ki vsak dan vzame svoj križ in hodi za njim (Lk 14,27). Ni rekel, da tisti, ki vsak dan mašuje, ali ki sezida novo cerkev … ampak … Še pred vsakdanjim križem pa naj se odpove vsemu, saj drugače ne more biti njegov učenec. To pa je kriterij uboštva, ki je izbrano iz ljubezni do Njega, kajti na gostijo Božjega kraljestva lahko pridejo le ubogi, izobčeni, pohabljeni, slepi, kruljavi … Takšno uboštvo vodi v krepost ponižnosti po Njegovem zgledu. Srce Jezusove kateheze je prav v uvajanju učencev v življenjsko držo ponižnosti.

Jezusov duhovnik je moder v »norosti«, ki odkrije svojo moč v izgubi vsega! Razkrinkujmo pri sebi skušnjave bogastva, moči, časti, nečistosti … ker vse to upočasnjuje rast Božjega kraljestva v naših župnijskih skupnostih. Uboštvo je obrambni zid duhovnega življenja. Če je cilj sveta postati bogat, močan, je cilj duhovnika, Jezusovega najbližjega učenca, postati ubog, nemočen, včasih tudi brez časti v očeh sveta ... V tem duhu bolje razumem edino Jezusovo spodbudo k »sovraštvu« do vsega drugega v primerjavi z Bogom in ljubeznijo do njega. Z Bogom ne more in ne sme nič tekmovati! Šele v takšni ljubezni do Gospoda z nedeljenim srcem dobijo vsi drugi ljudje in stvari primerno in pravo mesto na vrednostni lestvici. Jezus nas od svojega rojstva naprej uči, da je On prvi, ki je vse izpustil iz rok, in kdor želi hoditi za njim, naj stori isto.

Duhovnikova moč ni v oblasti, niti v pastoralni uspešnosti, takšni ali drugačni moči ali slavi, pa četudi bi izhajala iz daru ozdravljanja ali celo obujanja mrtvih, ampak v poistenju s Kristusom, in to z majhnim, ubogim, križanim ter njegovo Cerkvijo, ki zaradi verodostojnosti tudi izbira njegov stil življenja.

Tega življenjskega sloga se lahko učimo samo pri Njem, edinem Velikem duhovniku. Zato duhovnika še posebno spodbuja pogosto izrečena prošnja »upodobi moje srce po svojem svetem Srcu«, da kar dnevno, poleg svete maše, še vsaj pol ure preživi v njegovi telesni bližini pred morda odprtim tabernakljem. Ta vsakodnevni pogovor z Njim naj bi bil duhovniku vsaj tako nekaj svetega, kot je sveto vsakodnevno res osebno srečanje med možem in ženo. To so trenutki, v katerih duhovnik lahko vsak dan ponavlja prošnjo, podobno kot so to storili prvi učenci, da naj ga Jezus sam uči moliti. Ko so apostoli videli moliti njega, so si zaželeli takšne molitve. Ko smo zazrti v Jezusovo Srce, se nam skoraj samodejno porodi prav takšna želja.

Morda se po takšni »šoli molitve« lahko samodejno zgodi, da se bo komu, ki bo doživel duhovnika pri molitvi, vzbudila podobna želja in ga bo prosil, da naj ga nauči moliti tako, kot ga je videl moliti. In nikakršnega dvoma ni, da si verniki takšnega duhovnika, ki tako moli, želijo; neverni ali oddaljeni pa morda nevede iščejo. Izprosimo si pri Srcu Jezusovem takšnih duhovnikov.

Seveda pa takšna drža ni rezervirana za Jezusove učence v ožjem pomenu besede, duhovnike in škofe, ampak velja za vsakega kristjana. Vsak jo lahko udejanji na sebi lasten način. Prav zato smo kot Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, postavljeni v svet, ki kljub drugačnemu videzu na dnu vsega prizadevanja za srečo nosi hrepenenje po Bogu.

25. Uboštvo - pogled iz Jezusovega Srca na gmotne dobrine

Kadar Jezus kliče koga k posvečenemu življenju, čuti ta zelo močno potrebo, da bi živel eno od značilnih zahtev ljubezni: da bi bil kakor ljubljena oseba. Po meri svojega resničnega srečanja s Kristusom se čuti spodbujenega, da si pridobi v življenju drže, ki jih je doživel pri Kristusu. Kdor je srečal ubogega, čistega in pokornega Kristusa in doumel, da je njegovo življenje s temi vrednotami popolnoma prepojeno, čuti željo, da si jih tudi sam prisvoji. To prizadevanje izhaja iz doživetega srečanja in je hkrati tudi sredstvo, ki lahko srečanje razvije do še večje polnosti. Zato je tudi zaobljuba evangeljskega sveta uboštva razpoznaven znak posvečenega življenja.

Čeprav so gmotne dobrine Božji dar in imajo zato svojo vrednost, je vendar prostovoljna odpoved tem dobrinam po Jezusovem zgledu izraz ljubezni do njega.

Izvorno uboštvo lahko zasledimo že v raju. Za Adama in Evo lahko rečemo, da sta v Edenu živela v stanju popolnega bogastva, ker sta imela v preobilju vse, kar sta potrebovala. A sta pravzaprav živela v stanju popolnega uboštva, kajti vse sta prejemala v dar, ne da bi si karkoli prilaščala in sta uporabljala v popolni hvaležnosti Bogu. Šele z grehom se stanje spremeni in sta obsojena na zasebno lastnino, začenši z obleko, s katero se pokrijeta. Zaobljuba uboštva, ki vključuje odpoved osebni lastnini in vzpostavlja popolno delitev dobrin v redovni skupnosti, lahko pomeni posebno učinkovito pot vrnitve k omenjenemu začetnemu redu.

Z uboštvom oseba posvečenega življenja posveti Bogu svojo naravno »ljubezen« do stvari. S tem se zaveže, da jih bo skupaj z drugimi iskala in uporabljala toliko, kolikor bodo služile gradnji Božjega kraljestva, in nikoli zato, da bi si npr. zgradili hišo ali pridobili lastno posest.

Uboštvo je torej ljubezen, ki noče kopičiti zase, ampak se odpre drugim in jim daruje lastno posest; ne pozna druge norme kot potrebo drugih in ne drugih mej kot lastno zmogljivost v razdajanju. V luči takega gledanja in delovanja je vrnjeno delu njegovo prvotno dostojanstvo, saj postane, ko je rešeno posestniškega nagiba, sredstvo služenja in darovanja.

Uresničevanje evangeljskega svéta uboštva »glasno« pričuje, da »svet ni moj«; da vse dobrine tega sveta pripadajo najprej Bogu in jih mi dobimo le v upravljanje. To velja seveda tudi za tiste, ki si jih pridobijo s poštenim lastnim delom. So dar, ki ga lahko uživamo, dobrina, ki jo smemo uporabljati; nimamo pa pravice, da se ga polastimo in naredimo za orodje svojih samoljubnih želj. Tudi te dobrine uporabljamo s spoštovanjem in to ponovno vzpostavi harmonijo med nami in svetom. Gre za preseganje samoljubne ljubezni do stvari.

Z uboštvom se ne odpovemo le temu, da bi si pridržali stvari zase; ampak se pozitivno zavežemo, da jih bomo rabili le v perspektivi Božjega kraljestva. To pomeni, da naše temeljno teženje po posedovanju prepojimo z milostjo, ga potopimo v vrednote Božjega kraljestva in ga s tem najbolj polno uresničimo. Živeti v uboštvu ne pomeni samo to, da nočem imeti ničesar zase, ampak pomeni predvsem nekaj pozitivnega: čutiti se, da me je Bog vzel in sem njegova »lastnina«; zato se hočem popolnoma razdati, da bi se po njegovi »lastnini« udejanjalo njegovo kraljestvo.

Osebam posvečenega življenja ta evangeljski svèt pomaga, da skupne dobrine uporabljajo po Jezusovem vzoru in mu postajajo tudi v tem pogledu podobne. Ker živimo v dobi močno razširjenega potrošnega načina gledanja in uporabljanja gmotnih dobrin, ki vodi v navezanost nanje, v hlastanje po vedno novih in po vedno več in s tem ljudi-potrošnike zasužnjuje, je pravilno živet evangeljski svet uboštva izredno močno pričevanje. Postane pa lahko tudi prava »terapija« za sodobne gospodarske težave, tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Z gotovostjo lahko sklepamo, da če bi sodobni gospodarski sistemi bili zgrajeni na predpostavki evangeljskega svéta uboštva, ne bi od časa do časa doživljali gospodarskih kriz in pretresov, ki vedno najbolj prizadenejo že tako uboge.

23. Pogled na redovniško pokorščino iz Jezusovega Srca

Ponovimo: pokorščina se nanaša predvsem na naš odnos z Bogom in na nujnost, da se damo voditi darovom, ki nam jih je on podaril. Zato je krščanska pokorščina pozitivna krepost. Pri njej ni bistveno, da »ne izpolnjujem« svoje volje, ampak da »izpolnjujem« Očetovo voljo. Seveda je pokorščina tudi žrtev. Toda ta ni njen cilj, ampak le potrebno sredstvo za njeno uresničevanje. Njen cilj je biti deležen Božje volje, ki je odrešenje vseh ljudi, in tako izpopolniti našo konkretno podobnost z Bogom. To pa ni žrtev, temveč uresničitev.

Prvi menihi so kmalu odkrili, da najbolj nevaren »svet« ni tisti »zunaj«, ampak tisti, ki ga nosimo v sebi. Potrebno je izkoreniniti lastni egoistični »jaz«, svoj napuh. To so mogli storiti predvsem tako, da so podvrgli svojo voljo sredniku. Od tu izvira odkritje pokorščine in njene temeljne pomembnosti v redovnem življenju. Bistvo redovne pokorščine je prav v sredništvu med posameznikom in Bogom. To sredništvo mu pomaga videti to, kar ima, še bolj pa to, kar je. Tako more z žrtvovanjem česa, kar ga največ stane - lastne volje in svobodne odločitve - podariti Bogu ne le svojo lastnino in ljubezen, ampak samega sebe v celoti.

Še en razlog je bil, ki je v zgodovini redovništva dal pokorščini primarni pomen: povečala se je potreba po bratski skupnosti, ki naj bi posnemala prvo krščansko skupnost v Jeruzalemu. V skupnosti apostolov je bil Jezus vidno navzoč, v jeruzalemski skupnosti je navzoč v apostolih, v redovnih skupnostih pa v predstojniku. Kristus vsekakor vedno ostaja glava in središče občestva; tisti, ki ga predstavlja, je le razodevanje njegove navzočnosti in delovanja.

V redovni skupnosti je predstojnik »prvi med enakimi« in mora skrbeti za skupno dobro (avguštinsko izročilo). Posamezni člani se v skupnosti ne smejo izgubiti, ampak mora vsak ostati to, kar je. Do predstojnika morajo gojiti zaupen in sinovski/hčerinski odnos (benediktinsko izročilo). Predstojnik pa mora koordinirati poslanstvo skupnosti in po potrebi poseči na skupnostno ali osebno področje (apostolsko izročilo).

Ker gre pri pokorščini za sredništvo človeka in naj bi predstojnik bil zvest interpret volje Boga, ga to zavezuje k tesni povezanosti z njim, saj redovna skupnost želi na najboljši način skupaj odgovarjati »da« Očetovemu načrtu, ki se je razodel v Kristusu. Zato je skupnost pokornih oseb. Med predstojnikom in podrejenim je seveda razlika, a ne v tem, da predstojnik bolj ukazuje, ampak da je poklican k večji poslušnosti. V svojo pokorščino priteguje druge tako, da ustvari edinost hotenj in občestvo življenja ter brezpogojno pripadnost vseh Očetovemu načrtu znotraj njihove karizme. Predstojnik ne bi smel ukazovati drugače kot iz poslušnosti Božjemu načrtu. Zato ne uresničuje svoje pravice, ampak izpolnjuje dolžnost.

Taka pokorščina, ki je zvestoba dani zaobljubi, je vaja v zaobljubi, hkrati pa v kreposti. Ti dve se obojestransko dopolnjujeta in si pomagata: ubogam, ker sem naredil zaobljubo, toda zaobljubo sem naredil, da ubogam kot Jezus. Pokorščina bo toliko bolj popolna, kolikor bolj je notranje sprejeta in kolikor jo bodo spremljale druge kreposti, predvsem ljubezen.

Zaobljuba pokorščine ima svoj temelj v krstu. Odkar je bil kristjan vključen v Kristusa, ne pripada več sebi, kajti Kristus je postal edini gospodar njegovega življenja. Cilj redovne zaobljube je, da uresniči to temeljno krstno zahtevo s pomočjo »sredništev«, ki redovniku »olajšajo« pot. Da bi mogel v vsem ubogati Boga (kar je dolžnost vsakega človeka!), se redovnik obveže, da bo uporabljal posebna sredstva in naredi zaobljubo, da se onkraj ozkih mej zapovedi podredi človeku, da bi mu pomagal v vsem izpolnjevati Očetovo voljo. Ne naredijo torej zaobljube pokorščine Bogu, ampak zaobljubijo pokorščino človeku, da bi bili bolj pokorni Bogu. Cilj, ki ji daje smisel in odlično vrednost, je pokorščina Bogu, toda njej lastno sredstvo je podvrženje predstojniku. Seveda pa mora imeti redovnik v tem »podvrženju« namen, da se njegova volja združi z Božjo voljo, ki se mu kaže po posrednikih, in da jo z zavzetostjo izpolni. Če ukaz sprejme zgolj kot prisilo in ga le materialno izpolni, je jasno, da pokorščine Bogu ne »živi«. Zaobljuba pa izgubi svoj namen in pomen.

22. Pogled na Jezusovo pokorščino

Jezus je na pokorščino pokazal s svojim življenjem. Gre za tako veliko obvladovanje samega sebe in takšno odločitev volje, da to zmorejo le notranje svobodne osebe. Ljudje, ki so tako zreli, da lahko velikodušno in spoštljivo izpolnjujejo lastne dolžnosti do drugih ter naravno in odgovorno sprejemajo zahteve sobivanja. Takšna pokorščina ni zanikanje svobode, ampak dokaz dosežene svobode in njene pravilne uporabe. Če je »podvreči se« že zahteva socialne dimenzije človeka, se pokorščina ne ustavi pri tem, ampak gre k osebi, s katero stopa v odnos. Ko pride do tega osebnega odnosa, spremeni pokorščina svoje ime in se imenuje ljubezen. Verujoči človek pa seže še naprej in ve, da je njegova pokorščina pokorščina Bogu. Zato ne postane suženj, ko je poslušen drugim ali se podvrže kakemu redu: v tem namreč vidi znamenje navzočnosti Boga, ki se mu razodeva, in možnost združitve z Njim.

Kristjanova pokorščina izvira iz poklicanosti k soudeležbi pri Božjem notranjem življenju in k prijateljskemu odnosu z njim in ne le iz dejstva, da je Božja stvar. Temeljni zakon ljubezni je namreč, da delim z ljubljenim eno samo voljo: isto hoteti, isto ne hoteti. Krščanska pokorščina razlaga dogodke v luči vere, zato dobijo za nas drugačen pomen. Odkrijemo in sprejmemo jih kot sredstva, po katerih vstopamo v Božji načrt in postajamo njegovi sodelavci v načrtu odrešenja vseh ljudi. Človek postane sposoben ljubiti, ko se nauči biti pokoren.

Prav Kristus nam kaže, kako je pokorščina edina pot do polne uresničitve samega sebe. »Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil poslušnosti« (Heb 5,8). Jezus Kristus je v svojem življenju in delovanju »da« Očetu. Reči »da«, je isto kot »biti pokoren«. Zato pokorščina ni ena izmed Gospodovih kvalitet, ampak ga preprosto opredeljuje. Tej naravnanosti je Jezus ostajal zvest: »Ali ne veste, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,49); »Nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 6,38); »Ničesar ne delam od sebe, ampak govorim to, kot me je naučil Oče« (Jn 8,28); »Dopolnjeno je« (Jn 19,30).

K čemu je torej naravnana Jezusova pokorščina in kakšen je njen smisel?

1. Izrecno priznanje Božje neomejenosti je temeljni pomen Jezusove pokorščine. Izraža ga s popolno razpoložljivostjo Očetovi volji in s pripravljenostjo, da jo izpolni. Obenem kategorično zavrača lastno samouveljavitev.

2. K temu ga spodbuja ljubezen do Očeta. Jezus Kristus je bil pokoren, ker je ljubil, in je ljubil, ker je bil pokoren do smrti na križu.

3. »Moja hrana je, da izpolnim Očetovo voljo in dokončam njegovo delo.« Jezusova pokorščina je vsa naravnana na izražanje ljubezni do Očeta, obenem pa je usmerjena k odrešenju ljudi.

4. Jezusova pokorščina, ki ga je privedla do najkorenitejšega zanikanja samega sebe, postane tudi pot do njegovega najvišjega poveličanja: »... in je sam sebe ponižal tako, ... da je postal pokoren vse do smrti ... zato ga je Bog povzdignil« (Flp 2,8-9). Na tej poti ni pokoren le Očetu, ampak na neki način tudi ljudem. Pokoren je celo Judu, ki ga je izdal, Petru, ki ga je zatajil, in judovskim veljakom ter Pilatu, saj bi se kot Bog lahko rešil iz njihovih grešnih rok, a je sprejel nase njihov greh in nas v njegovih posledicah, ki so trpljenje in smrt, odrešil.

Jezus si v polnosti privzame naše stanje in človeško pokorščino. Zato moramo gledati tudi na našo pokorščino le v luči njegove. Očeta prav ubogam, če ga ubogam z Jezusovo pokorščino. Kristus nas pritegne v skrivnost svoje pokorščine, ker želi, da jo uresničujemo dalje. Kristjan, ki je razumel skrivnost svoje poklicanosti in vključitve v Kristusa, je sposoben reči: »Gospod, darujem se ti popolnoma, da boš mogel v meni nadaljevati svojo odrešenjsko pokorščino.« Ni dovolj zgolj zunanje, navidezno podvrženje, s katerim bi se le prilagodili določenim pravilom. Potreben je resničen dar samega sebe, intimna izročitev samega sebe Odrešeniku. Evangeljski svet pokorščine temelji na osebnem odnosu z Jezusom, ki še naprej živi v svojem »Telesu« in po svojem Duhu vodi, uči in prenavlja svojo Cerkev.

17. Evangelij družine: ohranjati Kristusov pogled na družino

Ob razmišljanju o družini ohranjamo temeljni okvir, ki ga je ob začetku izredne sinode o družini postavil papež Frančišek: »Če hočemo svoje korake zares preveriti na tleh sodobnih izzivov, je odločilen pogoj, da svoj pogled trdno usmerimo na Jezusa Kristusa, da ostajamo v zrenju in češčenju njegovega obličja … Kajti vsakokrat, ko se vračamo k izviru krščanskega izkustva, se odpirajo nova pota in neslutene možnosti.« Jezus je z ljubeznijo in nežnostjo gledal na može in žene. Njihove korake je spremljal z resnico, potrpežljivostjo in usmiljenjem, ko jim je oznanjal zahteve Božjega kraljestva.

Prepričani, da Kristusov pogled odpira nove perspektive, ga bomo ohranjali in v njem prepoznavali trajno »veselo novico« o družini. Jezusove besede o večnem življenju vključujejo nauk o zakonu in družini. Božji načrt je zajet v tri temeljne korake. Na začetku je Stvarnik ustanovil prvotni zakon med Adamom in Evo kot trdno podlago za družino. Bog človeka ni ustvaril samo kot moža in ženo (1 Mz 1,27), ampak ju je tudi blagoslovil, da bi bila rodovitna in bi se množila (1 Mz 1,28). Zato »mož zapusti očeta in mater in se pridruži svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Greh je sicer ranil to edinost, a je ostala oblika zakona v Božjem ljudstvu, kateremu je Mojzes dal zaradi trdosrčnosti možnost ločitve (5 Mz 24,1s). Toda z Jezusovim prihodom in s spravo grešnega sveta, ki jo je dosegla njegova odrešilna smrt, se je končala Mojzesova doba. Jezus je privedel zakon in družino nazaj v njuno prvotno obliko (Mr 10,1–12); še več, odrešil ju je (Ef 5,21–32) in ju ponovno vzpostavil po podobi Presvete Trojice, iz katere izhaja vsaka ljubezen. Zakonska zaveza, ki je bila ustanovljena pri stvarjenju in razodeta v odrešenjski zgodovini, prejema polnost svojega pomena v Kristusu in njegovi Cerkvi. Zakon in družina, obdarjena s potrebno milostjo, pričujeta za Božjo ljubezen in živita kot malo občestvo Cerkve. V sebi nosita »evangelij življenja« od stvarjenja človeka po Božji podobi (1 Mz 1,26–27) do izpolnitve skrivnosti zaveze ob koncu časa z Jagnjetovo svatbeno gostijo (Raz 19,9). 

Kristusov pogled na resničnost zakona in družine želimo kristjani ohranjati, v njegovi luči odgovarjati na sodobne izzive in ga v spoštljivem dialogu z drugače mislečimi razlagati. Posebej težko sodobna miselnost sprejema zakramentalno trajnost zakonske zveze. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje. Te darove priznavajo kot prvine zakona, in ker v veri resno jemljejo Kristusa, v njegovem imenu resno jemljejo tudi svojo medsebojno obveznost do Cerkve. V veri sprejemajo darove zakona kot nalogo, ki jo je z milostjo zakramentov mogoče bolje izpolniti, kot smo razmišljali prejšnje dni. Bog posvečuje in potrjuje nerazvezljivost ljubezni zakoncev, jim pomaga živeti zvestobo, medsebojno naklonjenost in odprtost za življenje. S takšnim pogledom tudi Cerkev prepoznava zakonce kot srce celotne družine.

Z ohranjanjem in zagovarjanjem tega pogleda katoličani nikakor ne želimo soditi ali obsojati tistih, ki so prepričani ali čutijo drugače. Spoštujemo jih kot osebe, kot ljudi s svobodno voljo, čeprav ne odobravamo njihovih nazorov in načina življenja. To pa ni ovira, da bi tudi z njimi ne mogli imeti iskrenega dialoga, saj nas Božja beseda sama spodbuja in vabi, da vsakemu, ki nas vpraša, pojasnimo razloge svojega upanja. (1 Pt 3,15)

V naši sredi živijo tudi osebe z istospolno usmerjenostjo in so potrebne enake pastoralne pozornosti kot drugi. Kot Cerkev se zavedamo: »Nobenega razloga ni za primerjanje homoseksualnih življenjskih skupnosti z Božjim načrtom o zakonu in družini, tudi v širšem pomenu ne (…) Vendar je treba može in žene s homoseksualnimi težnjami sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in taktom. 'Varovati se je treba, da bi jih kakorkoli krivično zapostavljali'.« (Kongregacija za verski nauk, Premisleki k osnutkom pravnega priznanja življenjskih skupnosti med homoseksualnimi osebami, 4).

Naj se ta »evangelij družine« ob Jezusovem Srcu v nas utrjuje in rodi nove sadove v naši sredi ter razsvetli tudi naše poglede na drugače čuteče.